Spodaj na dvorišču se odvija zanimiv prizor. Dva otroka se zavzeto igrata. Ko pa odbije v bližnjem zvoniku, skočita na noge in v hipu opustita igro. »Hitro, maša se pričenja!« Dobesedno stečeta v cerkev. Malokdo ve, da sta to prijatelja,
Sveti Duh veje kjer hoče, pa tudi kakor hoče. Pride tiho ali pa tako glasno, da ga Sveto pismo opiše kot: »šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju«. Ko pride, naredi korenito spremembo. Marija zanosi, apostoli postanejo skoraj neprepoznavni v tem,
Lep sončen popoldan je na plano privabil mnogo meščanov. Predstavniki vseh generacij so se – večinoma s svojimi kužki – sprehajali po obrobnih poteh, ki dajejo vsaj slutiti bližino narave. Ena družina pa je izstopala. Vračala se je s svoje
Kaj zate osebno pomeni, da si Božji otrok? Ali te to spodbuja, da redno hodiš k maši, pogosto moliš, si prizadevaš na mnogih področjih … Kako pa reagiraš ob krizah in preizkušnjah? Kako se takrat »vidi«, da si otrok Boga
Spominjam se svojih otroških let in navdušenja, ki sem ga čutila, ko se je bližal 6. december in z njim sveti Miklavž. Vedno sem se veselila novih igrač in sladkarij, ki mi jih je prinesel. V zadnjih letih pa me
Don Bosko je učil svoje fante, da so enkrat mesečno opravili vajo za srečno smrt. Ta je poleg nagovora in molitve vključevala tudi spoved. Nekoč je dejal: »Bodimo pripravljeni na smrt, zatekajmo se k presveti Devici Mariji in bežimo pred
Ta praznik vsako leto znova popelje naše misli proti nebesom. Verjetno se vsaj za hip zamislimo nad svojo potjo in preverimo, ali je dovolj strma, da nas bo pripeljala tako »visoko«. Ko razmišljamo, kaj nas bo v resnici pripeljalo v
Budilka prebuja v novi dan. Misli se zaustavijo pri dogajanju, ki bo napolnilo ta dan. Marsikdaj je urnik poln, prepoln obveznosti. Da bi vanj strpali še mašo ali molitev rožnega venca se mnogokrat zdi nemogoče. In vendar nas Marija prek
Veselje, molitev in sveto obhajilo so tvoja opora!
Zavedaj se, da imaš angela, ki te spremlja, varuje in je tvoj prijatelj.