Sveti Duh veje kjer hoče, pa tudi kakor hoče. Pride tiho ali pa tako glasno, da ga Sveto pismo opiše kot: »šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju«. Ko pride, naredi korenito spremembo. Marija zanosi, apostoli postanejo skoraj neprepoznavni v tem, s kakšno gorečnostjo in pogumom začnejo oznanjati evangelij. Da, sedaj jim je jasna njihova naloga, poslanstvo.

Sveti Duh prihaja v življenje vsakega. Z nekaj vaje, se naučimo prepoznavati njegov glas in tako se lahko v dani situaciji prav dobro zavemo, kaj nam govori. Mogoče včasih reče: »Bodi tiho. Ne govori, kajti tvoj duh še ni umirjen. Spregovori pozneje, če bo to še potrebno.« In vemo, da je res tako. Če bi prehitro spregovorili, bi nekoga z besedo ranili. Spet drugič nas vabi: »Govori. Ti veš, da te govorice niso preverjene. Opozori še druge.« Veliko vlogo pa ima pri odkrivanju pravega poslanstva v življenju. Kar pogumno se mu priporočajmo tako v mladih letih, ko je potrebno sprejeti odločitve o svoji življenjski poti, kot v zrelejših, ko smo del poti že prehodili in so pred nami nova križišča.

Artemij Zatti, ki bo v kratkem razglašen za svetnika, je svoje poslanstvo prepoznal v duhovništvu. Tega se je veselil, a po hudi bolezni je razumel, da je mogoča tudi druga, zanj težja pot. Mariji je obljubil, da bo, če ga ozdravi, ostal brat salezijanec in se povsem posvetil skrbi za bolnike. Ko je bil ozdravljen, je tako tudi naredil. Odpovedal se je mašniškemu posvečenju. Izpovedal je večne zaobljube in kot brat salezijanec celo življenje deloval med bolniki v Argentini. Z neverjetnim čutom je pristopal do njih, kakor da bi v njih gledal Jezusa, kot razodeva tudi njegov stavek, izrečen ob sprejemu mladega bolnika: »Sestra, imete obleko za 12-letnega Jezusa?«

Naj Sveti Duh razsvetljuje srca mladih in odraslih, da se bomo v vsakem trenutku življenja zavedali njegove navzočnosti in pomoči ter se zaupno obračali k njemu po nasvete in črpali iz njegovih obilnih darov. Vesele binkošti!