Don Bosko je učil svoje fante, da so enkrat mesečno opravili vajo za srečno smrt. Ta je poleg nagovora in molitve vključevala tudi spoved. Nekoč je dejal: »Bodimo pripravljeni na smrt, zatekajmo se k presveti Devici Mariji in bežimo pred grehom.«

Ta mesec nas cerkveni koledar večkrat spomni na našo minljivost – tako s praznikom Vseh svetih kot z današnjim praznikom Kristusa Kralja, ki pred nas razgrinja resnico o večnem življenju. Priprava na srečno smrt je torej še kako pomembna. Takrat bomo dajali odgovor za naša dejanja, ki smo jih storili (Lačen sem bil in ste mi dali jesti … Mt 25,35) in tista, ki jih nismo (Kajti žejen sem bil in mi niste dali piti … Mt 25,42).

Naše življenje je z vidika večnosti kratko, zato ga je potrebno kar najbolje preživeti. Naša vloga v Božjem načrtu je neprecenljiva! Bog ne želi, da bi bili mlačni ali neodločni. Tudi papež Frančišek nas vabi k pogumnim korakom:

 »Vprašajmo se, na kateri strani smo. Na tisti nebeški ali na tisti zemeljski? Živimo za Gospoda ali za nas same, za večno srečo ali za kakšno trenutno potešitev? Vprašajmo se, če resnično hočemo svetost? Ali pa se zadovoljimo s tem, da smo neizraziti in povprečni kristjani, ki verujejo v Boga in spoštujejo bližnjega, a pri tem ne pretiravajo? Gospod »zahteva vse in tisto, kar ponuja, je resnično življenje. Ponuja vse, srečo, za katero smo bili ustvarjeni« (Apostolska spodbuda, Gaudete et exsultate, 1). Skratka ali svetost ali nič! Dobro nam bo delo, če se bomo pustili izzvati svetnikom, ki tukaj niso bili polovičneži in tam »navijajo« za nas, da bi izbrali Boga, ponižnost, krotkost, usmiljenje, čistost, da bi se navdušili bolj za nebo kot za zemljo.«

Naj Kristus, Kralj vesoljstva, okrepi naša prizadevanja za dobro in nas opogumi za mnoga dela usmiljenja, da bomo tako širili Božje kraljestvo tu na Zemlji, nekoč pa srečni kraljevali z njim v nebesih.