Kaj zate osebno pomeni, da si Božji otrok? Ali te to spodbuja, da redno hodiš k maši, pogosto moliš, si prizadevaš na mnogih področjih … Kako pa reagiraš ob krizah in preizkušnjah? Kako se takrat »vidi«, da si otrok Boga in ne otrok tega sveta? Je kakšna razlika? Ali pa podobno kot drugi obrneš svoj pogled k tlom in se zatopiš v negotovost časa in trenutka, ki ga je pač potrebno živeti. In preživeti.

Mnogi Božji otroci se zelo trudijo biti kar najboljši v Božjih očeh. Ali pa svojih. Včasih pač pomešamo, kako na nas gleda Bog. Pravzaprav prevečkrat preslišimo ali pa pozabimo, da nas gleda z ljubeznijo točno take kot smo in nas ne ocenjuje po naših dosežkih, projektih, aktivnostih … On gleda globje. Gleda v naše najbolj skrite kotičke, ki se jih še mi bojimo. A gleda jih z neskončno toplino.

Hoče nam dati gotovost, da še ni konec sveta in naj ne obupamo, če ne gre tako, kot si mi zamislimo. Tudi svet gre včasih v čudno smer. A Bog je nad vsem. On vodi zgodovino, pa čeprav se vmes kaj narobe zavrti – po naših merilih seveda. In seveda bi se marsikaj drugače vrtelo, če ne bi bilo toliko greha. Marsikaj bi nam bilo prihranjeno. Že ena sama ločitev prinese veliko trpljenja vsem vpletenim. Ranjenost otrok nehote vpliva na vzgojo njihovih potomcev in včasih se rane prenesejo še eno generacijo naprej. Ampak ali Božji otrok more v takšni situaciji videti Božjo luč? Ali prepozna, da ga Gospod hoče ozdravit, potolažiti, objeti, zaceliti, skratka umiti rano s svojo milostjo? Kadar Božji otrok prihaja k izvirom te milosti in zajema pri zakramentih, molitvi, dobrih delih in delih usmiljenja, takrat naj ne dvomi v Gospodovo pomoč.

Premisliti pa je potrebno naše prakse in navade. Morda molimo pred jedjo, blagoslavljamo domove in opravljamo razne pobožnosti, ob težkih trenutkih pa nas prežame enak strah kot otroke tega sveta. Morda celo enak obup. Božji otroci pa naj bi prinašali luč. Zato je zelo potrebno, da premišljujemo svoje navade – tudi tiste najbolj osnovne. Vprašajmo se, zakaj molimo vsak dan, zakaj blagoslavljamo hrano, zakaj hodimo k maši, kaj mi pomeni sveto obhajilo, kaj mi pomeni krst. Iščimo odgovore, vzemimo si čas. Vzemimo pa tudi Sveto pismo, saj nas bo Gospod po njem naučil mnogo mnogo resnic.

S krstom smo postali Božji otroci. Veselimo se danes tega! In naj se Božjim otrokom pozna, naj se na daleč vidi, da v njih gori luč upanja, vere in ljubezni tudi v preizkušnjah. Tako kot se je to videlo in poznalo mlademu fantu Titusu Zemanu, ki goduje te dni. Bil je poljski duhovnik, ki je iz ljubezni do bogoslovcev tvegal svoje življenje. Oblast ga je preganjala, deležen je bil hudih mučenj. A luč v njem ni ugasnila. Naj tudi nam izprosi poguma, resnične ljubezni do svojih bratov in sester ter zaupanja, da je Bog nad vsem. Tudi nad smrtjo. Več o njegovem življenju najdete tukaj, v ogled pa priporočamo tudi kratek predstavitveni film.