Ta praznik vsako leto znova popelje naše misli proti nebesom. Verjetno se vsaj za hip zamislimo nad svojo potjo in preverimo, ali je dovolj strma, da nas bo pripeljala tako »visoko«. Ko razmišljamo, kaj nas bo v resnici pripeljalo v nebesa, bi se lahko prehitro zaustavili ob pravilih kot na primer: nedeljska maša, dnevna molitev, mesečna spoved ipd. A svetniki so doumeli, da je hoja za Kristusom veliko več: je predvsem ljubeč odnos, ki kliče k ljubezni: najprej, da se ji prepustimo in odpremo, potem pa da ljubimo kot nam govori tudi največja zapoved: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo … in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Množica teh, ki so že dosegli nebeško srečo, nam je zgled, da tudi mi stopamo po poti, ki je sicer strma, a vodi k vencu večne slave. Naj ob današnjem prazniku spregovorijo misli tistih, ki jih Cerkev že priznava za nebeščane in naj nas njihova zmaga opogumi na naši poti.

Dvoje kril nas ponese kvišku k nebesom: spoved in obhajilo. (sv. Janez Bosko)

Zakon je drevesnica krščanstva, ki napolnjuje zemljo z verniki, da bi napolnila nebesa z izvoljenimi. (sv. Frančišek Saleški)

Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili. (sv. Terezija Avilska)

Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka. (sv. Janez Pavel ll.)

Potrebno je trpeti! Če bi lahko šli za teden dni v nebesa, bi razumeli ceno vsakega trenutka trpljenja. (sv. Janez M. Vianney)

Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden: dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati božjega delovanja. (sv. Favstina Kowalska)