Madagaskar je otok, kjer deluje kar nekaj slovenskih misijonarjev, med njimi tudi sestra FMA Marjeta Zajnkovič. Trenutno je v domovini, s svojo dobrodušnostjo pa rada spregovri o Madagaskarju. Takole pripoveduje:

“Po prvih zaobljubah smo se s sestrami pogosto pogovarjale o življenju misijonarjev in misijonark po svetu, še posebej, če nas je obiskal kateri od misijonarjev in nas navdušil s svojim pripovedovanjem o misijonski deželi. Takrat so se tudi v mojem srcu zbudile želje, da bi postala ena izmed njih in darovala vse svoje življenje najbolj revnim.

Želela sem si iti v Indijo ali v Ameriko, ne toliko v Afriko. A ljubi Bog je hotel, da sem pristala prav tam, natančneje na Madagaskarju. Madagaskarja si torej nisem sama izbrala, tja so me poslale naše predstojnice, a ne kar takoj po moji prvi prošnji. Kar desetkrat v desetih letih sem zaprosila in bila končno uslišana. Usposobila sem se za medicinsko sestro in leta 1985 z drugimi štirimi sestrami odpotovala v Majango na sever Madagaskarja. Tam smo odprle našo prvo redovno skupnost FMA. Še prej pa smo se za 7 mesecev usedle za klopi in se seznanile z malgaškim jezikom, ki je skupaj s francoskim uradni jezik na tem otoku.

Najprej sem 8 let delala v ambulanti. Dopoldne  med bolniki, popoldne s podhranjenimi otroki. Pomagalo mi je neko dekle, ki sem jo usposobila za to delo. Ker je bil v tistem času naš dispanzer edini v predmestju Majange, so k nam prihajali bolni predvsem najbolj revni ljudje, saj so se pri nas zdravili zastonj. To so bili ljudje s tropsko boleznijo malarijo, z različnimi nalezljivimi bolezni, tuberkulozo itd. Ti ljudje, ko so bili ozdravljeni, niso več pozabili na nas. Pogosto se s hvaležnostjo vračajo  in nam za paznike prinašajo njihove skromne darove ter se zahvaljujejo.

Mnogi so me začudeni spraševali, zakaj sem vendar zapustila svojo bogato deželo, kjer mi ni ničesar manjkalo, in prišla k njim, ki nimajo še  nujnega za življenje. Ko so počasi dojemali Božjo ljubezen in smisel darovanja iz vere, so se tudi sami spreobračali k Bogu in se veselili odrešenja. Tudi sedaj, po mnogih letih, ko ne delam več z bolnimi, se me ti ljudje spominjajo in mi ob priložnosti z  velikim veseljem pokažejo njihove že odrasle otroke, ki so pri nas našli pomoč in ozdraveli. To je za nas misijonarje najlepše darilo, ki vliva pogum za  služenje.

Danes se sestre ukvarjamo predvsem z vzgojo otrok in mladih. V vseh naših osmih skupnosti imamo velike šole: osnovne, srednje in obrtne. Še vedno dajemo prednost najrevnejšim. Mnogi imajo le en dnevni obrok, ker so družine številne in brez sredstev.

Zadnja leta se Madagaskar bojuje proti suši. Včasih ostanemo za dalj časa brez pitne vode in ljudje morajo ponjo v reke ali riževa polja, pa še tam voda počasi usiha. Za nas sestre je prava katastrofa, ko je treba za 700 otrok pripeljati od nekod vsaj malo vode za najnujnejše potrebe. V času epidemije smo morale prepovedati umivanje rok, saj je nismo imele dovolj niti za pitje in kuhanje. To nas misijonarje zelo tež in obremenjuje, samo v molitvi in zaupanju v Boga se lahko prebijemo preko vseh teh težav.

Vsaka tri leta pridemo malo na dopust, predvsem iz zdravstvenih razlogov. Na Madagaskarju imamo sicer dobre zdravnike, a ti imajo premalo sredstev, ki bi jim omogočala pravilno in zadostno zdravljenje. Ubogi zobozdravniki lažje izpulijo zob, mi pa raje med dopustom najdemo čas in si jih popravimo s pomočjo dobrotnikov seveda. Tako je to pri nas. Pa kdo bi kompliciral, Malgaši  znajo marsikaj potrpeti in še več pretrpeti.

Tukaj doma na dopustu, me večkrat presenečajo mrki obrazi, ki ne odgovorijo na pozdrav. Naši ubogi in često lačni domačini na Madagaskarju se znajo smehljati in veselo odzdravljati tudi skozi solze. Vsem zaželim veliko optimizma in nasmeha, tako nam bo lažje v preizkušnjah in bomo tudi uspešnejši pri evangelizaciji. Prisrčen pozdrav vsem in hvala za vso pomoč in molitve.“

Več o delu s. Marjete Zajnkovič pa lahko izveste iz pogovora za Radio Ognjišče.