Vice so stanje, kjer se duša očiščuje preden doseže nebesa. Nekaterim svetnikom je bilo dano, da so za trenutek videli ta kraj. Sveta Favstina Kowalska takole pravi:

»Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zameglenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. /…/ Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. (20)«

Kakšno mora biti to trpljenje, si lahko vsaj malo predstavljamo, če pomislimo na doživljanje majhnega otroka, ki čaka, da bo npr. po vrtcu šel k svojim staršem. Hrepeni po objemu in stisku oseb, ki ga imajo tako zelo rade, a ne more še k njim, zato trpi.

Duše v vicah si same ne morejo pomagati, lahko pa jim pomagamo mi z molitvijo, odpovedmi in dobrimi deli, ter svetniki v nebesih s svojo priprošnjo. Za duše v vicah lahko darujemo odpustke. V mesecu novembru lahko prejmemo odpustek ob obisku pokopališča in molitvi za rajne, če smo bili pri sveti spovedi, obhajilu in zmolimo po namenu svetega očeta (npr. Oče naš). Običajno se ta odpustek prejme le prvih osem dni tega meseca, letos pa je to zaradi epidemije ponovno podaljšano na cel mesec.

Duše v vicah pa morejo pomagati nam in se jim zato smemo priporočati. Tudi mati svete Terezije Deteta Jezusa je svojo hčerko priporočala prav dušam v vicah.

Vice niso srečen kraj, zato kristjani ne gojimo misli, češ če ne pridem v nebesa, pridem vsaj  v vice. Kristjani živimo in tudi molimo za milost, da bi dosegli zveličanje. To tudi upamo, končno sodbo pa izročamo v Božje roke in njegovo usmiljenje.

^{Vir foto: nadskofija-ljubljana.si}