Prvi čudež v Kani Galilejski nam mogoče na prvi pogled deluje nekoliko ne-krščansko. Jezus pride in na svatbi poskrbi za dodatnih več kot 600 litrov vina! Kakšno obilje, da ne rečemo preobilje! Pa ravno vino, s katerim je toliko težav in alkoholizma. Mar ne bi mogle izkoristiti priložnosti za dobro pridigo o zmernosti?

Gospod ne zavrača veselja nad Božjimi darovi. Večkrat ga srečamo pri kakem cestninarju ali kje drugje, kako sta skupaj obedovala. “S svojim zgledom pa kaže, kako naj človek Božje darove uživa brez greha in v živi hvaležnosti do Boga. Bog je vesel, ko vidi, da smo srečni in da njegove darove sprejemamo s hvaležnim srcem. Saj smo tudi mi veseli, ko vidimo, da nekdo, ki smo ga obdarili, dar z veseljem sprejme in ga uporablja.” (Silvester čuk)

Večkrat slišimo razlagalce evangelija, da vino v tem odlomku predstavlja našo ljubezen. Zakonska zveza je namreč v Svetem pismu “najvišji simbol zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom” (Fausti). Gre za odnos “zanimanja, skrbi drug za drugega, zaupnosti in pripadnosti, z občutki nežnosti in povezanosti, ki naredijo življenje lepo”. Če tega ni, je življenje zelo žalostno. Jezus je torej tisti, ki prinaša veselje, obnavlja zavezo. “S tem znamenjem nas je Jezus preprosto odrešil tistega neoprijemljivega zla, ki uničuje našo človeškost: odsotnost ljubezni in radosti,” še zapiše Silvano Fausti.  

Takega gosta, ki daje v preobilju točno tega, kar nam v življenju najbolj manjka, pa je res dobro imeti tudi na naših praznovanjih in času med njimi.  A Jezus ne naredi čudeža brez sodelovanja človeka. »Karkoli vam reče, storite,« so besede, ki imajo tako globoko sporočilo. »Jezus je Beseda: če poslušamo njega, se voda naše človeškosti spreminja v vino njegove božanskosti.« (Fausti) Tako se more voda naše mlačnosti spremeniti v žlahtno vino naše gorečnosti.

Seveda se nam včasih zdijo Jezusovi klici in besede težji kot tisto naročilo strežnikom, naj znosijo v vrče 600l vode. A odgovor nanje resnično daje sad veselja. Takole pričuje ena izmed sestre FMA:

»Bila sem živahna deklica, povsod sem bila zraven. /…/ Osnovna šola se je bližala koncu, treba se je bilo odločiti, kam. Med majskimi počitnicami sem šla obiskat sosedo, ki je bila pri sestrah Hčere Marije Pomočnice. Takrat sem se prvič srečala s sestrami. Kar tam bi ostala. /…/Vrnila sem se domov in ko smo se pogovarjali v šoli, kaj bo kdo, sem bila vsak dan za kak drug poklic, tako da je v moji glavi nastala huda zmeda. /…/ Počitnice! Odločitev je padla. ‘Ata, jaz bom šla k sestram!’ ‘A mi nisi pred kakim mesecem rekla, da se boš poročila?’ ‘Sem. A zdaj sem vse premislila in bom šla k sestram.’ /…/ Po vasi je začelo šušljati: ‘K sestram gre! Saj ta bo kmalu prišla domov. Je pa le preveč živahna.’ Pred noviciatom sem prišla domov, ker mi je manjkal še en dokument, ki mi ga župnik ni napisal.  Vprašala sem, kako to, da mi ni napisal poročila. ‘Veš, jaz sem mislil, da prideš domov. Zdaj ti ga z veseljem napišem.’ In se je prešerno nasmejal. Postala sem novinka in dve leti kasneje hčerka Marije Pomočnice. Svoj poklic imam rada in ga z veseljem živim!« (iz knjige: Moj poklic, hčere Marije Pomočnice pripovedujejo, Ljubljana: Družba Hčera Marije Pomočnice, 2021)