Kitajska je država, ob omembi katere se nam sprožajo različne asociacije. Salezijanska družina pa ob tej besedi pomisli tudi na dva mučenca, ki sta tam naredila veliko dobrega do svoje smrti 25. 2. 1930.

To sta Alojzij Versiglia, škof, in Kalist Calavario, duhovnik. Izhajala sta iz Italije, kjer sta se tudi srečala, ko je bil mladi Kalist še v bogoslovju, Alojzij pa že salezijanski misijonar na Kitajskem. Ob obisku domovine je bogoslovcem pripovedoval o svojem misijonskem delu in Kalist mu je takrat zagotovil, da pride tudi sam na Kitajsko. Želja je morala biti zelo močna, saj je že čez dve leti izprosil dovoljenja, da je smel oditi v to deželo. Tu je začel z delom na enem od salezijanskih misijonov ter z učenjem kitajščine in nekaterih drugih jezikov, obenem pa je nadaljeval študij teologije in se pripravljal na posvečenje. Materi je pisal: »Kitajščina ni lahka, a če mama moli, bom uspel.«

V duhovnika ga je posvetil prav škof Alojzij Versiglia in mu zaupal misijon v Linchowu. Že naslednje leto pa sta oba misijonarja ob skupnem potovanju darovala življenje za Kristusa. Morilci so bili nekoliko presenečeni: »Videli smo jih že veliko … vsi so se bali smrti. Ta dva pa sta umrla zadovoljna.«

Kako dragocena je naša vera, da se zaradi nje razblini celo največji strah človeka – strah pred smrtjo! Mučenci nam vedno znova potrjujejo, da je globoko zaupanje v Gospoda vir sreče in tolažbe v zadnji uri. Njihove zgodbe nas spodbujajo, da v polnosti živimo svoje življenje in naredimo kar največ dobrega, saj ne vemo, kdaj nas sreča sestra smrt. Bodimo pripravljeni in se pogosto – še posebej takrat, ko bi najraje obupali – spomnimo: »V Božjih rokah smo!«

Daljši življenjepis obeh mučencev je dostopen tukaj.