Alojzij Versiglia se je rodil 5. Junija 1873 v Oliva Gessi (Pavia). Sprva je želel postati veterinar, a si je pozneje premislil. Močno se ga je dotaknila slovesnost, kjer je sedem misijonarjev prejelo misijonski križ. Odločil se je, da postane salezijanec in upal, da bo šel v misijone. Diplomiral je iz filozofije in bil leta 1895 posvečen v duhovnika.  Deset let je služboval kotvoditelj novincev, leta 1906 pa je na Kitajsko vodil prvo misijonsko odpravo. Najprej je deloval v kraju Macau, kasneje tudi drugod. Odpiral je sirotišnice, oratorije, ustanovil glasbeno skupino. Leta 1921 je bil posvečen v škofa. Odlikoval se je po svoji modrosti, preprostosti in neutrudnem delovanju. Vikariatu je zapustil semenišče, formacijsko hišo, načrtovana bivališča in bolnišnice za starejše in uboge.

Kalist Caravario se je rodil 18. Junija  1903 v Courgneju v Italiji. Njegova krotkost in velika ljubezen do matere sta se kazali že v otroštvu. Od majhnega je bil odločen, da bo postal duhovnik. Kadar so ga peljali v cerkev k molitvi, je bilo to zanj najlepše darilo, pripoveduje njegova mama. Ko mu je bilo 5 let, se je njegova družina preselila v Turin blizu salezijanskega oratorija. »V oratoriju ni izgubljal časa, temveč je sprejemal tiste, ki so prišli na novo ali pa se je ukvarjal s takimi, ki bi sicer razgrajali,« je o njem povedal prijatelj iz oratorija. Vsak dan je prihajal k maši in pri njej ministriral. Ravnatelj oratorija, prepričan, da Gospod tega fanta kliče za duhovnika, je poskrbel za sredstva, da je Kalist lahko nadaljeval s študijem. Vstopil je k salezijancem. Kot bogoslovec se je srečal s škofom Alojzijem Versiglio – misijonarjem na Kitajskem. Takrat mu je mladi Kalist zagotovil, da pride tudi sam v to deželo. Že čez dve leti, leta 1924, je izprosil dovoljenja, da so ga poslali na Kitajsko. Najprej se je moral naučiti jezika. Zapisal je: »Kitajščina ni lahka, a če mama moli, bom uspel.« Poleg tega je Kalist študiral teologijo in skrbel za 300 sirot. Kasneje je nadaljeval s svojim poslanstvom v tehnični šoli in župniji. Leta 1929 ga je škof Alojzij Versiglia posvetil v duhovnika in mu zaupal misijon v Linchowu.

Težke razmere

Kitajska se je takrat nahajala v nezavidljivih razmerah. V pokrajini Suischowu je že dolgo trajala državljanska vojna. Razne skupine so se bojevale med seboj, izvajale načrtne umore, splošen nered so izkoriščali tudi roparji in drugi. Za varnost je bilo potrebno dobro poskrbeti. Tako so tudi otroci na misijonske šole ali domov prihajali le v spremstvu misijonarjev.

Zaseda

Tako je bilo tudi februarja 1930. Kalist Caravario je spremljal škofa Versiglia v mesto Suichow, da bi obiskal dve šoli in majhno skupnost kristjanov. Ko so se vračali, so z njima odšli še dve mladi učiteljici, dva mlada učitelja in njuni sestri ter mlada katehistinja. Na poti pa so naleteli na zasedo. Njihovo ladnjico, ki je plula po reki Lin-chow, so 25. 2. ustavili roparji (bolševiki) in zahtevali plačilo 500 dolarjev, sicer so zagrozili s pobojem vseh. Misijonarja sta povedala, da sta misijonarja in zato nimata toliko denarja. Takrat so banditi zagledali mlada dekleta in jih hoteli odvesti z ladje. Misijonarja sta jih zaustavila. Roparji so po neuspelem poskusu zažiga ladje začeli pretepati misijonarja. Vpili so: »Zatreti moramo katoliško vero!« Misijonarja so zvezali, kasneje pa ustrelili. Po petih dneh so vojaki redne vojske izsledili morilce in rešili dekleta.

Zvesta do smrti

Dekleta so kasneje povedala, da sta škof in duhovnik tiho govorila med sabo. Drug drugega sta spovedovala. Glasno sta molila, na obrazu pa sta sijala dobrohotnost in rahel smehljal. Po petih strelih iz puške so se morilci vrnili nekoliko presenečeni: »To je nerazložljivo. Videli smo jih veliko … vsi so se bali smrti. Ta dva pa sta umrla zadovoljna.«

Papež Pavel VI. Je leta 1976 mons. Versiglia in don. Caravaria razglasil za mučenca, Papež Janez Pavel II. Ju je leta 1983 razglasil za nlažena, leta 2000 pa za svetnika.