Praznik Gospodovega oznanjenja nas navdaja s hvaležnostjo za Marijin: “Zgodi se.” Kot mati razume vsakega otroka in zagotovo še toliko bolj vsako mater, ki se ob materinstvu sooča tako z veselimi in radostnimi kot tudi s težkimi in napornimi trenutki. Svojo izkušnjo je z nami delila Mija, mamica, ki je sedemkrat izrekla svoj “Zgodi se” novemu življenju.

Nedolgo nazaj me je sošolka iz srednje šole spomnila, da sem v srednji šoli izjavila, da bom imela sedem otrok. To so bile najstniške sanje, za katere se sprašujem, kdo je »kriv«, da so se mi izpolnile. Imam namreč šest otrok in še enega v nebesih.

Mogoče sta to mojo željo izprosila moja starša v nebesih, za katera vem, da sta me od otroštva naprej spremljala iz nebes. Mogoče so to izmolile sestre HMP oziroma FMA, pri katerih sem preživela kar nekaj let. Mogoče moj mož Klemen, ki me ljubi, je sprejel vsako novo življenje in lahko nanj preložim marsikatero skrb. Ali pa je vzrok temu moj karakter, saj sem prilagodljiva in ne kompliciram. Najbrž vsakega po malo, vsekakor pa je bilo to v Božjem načrtu in za takšen blagoslov sem zelo hvaležna.

Z možem nikoli nisva načrtovala, kako veliko družino bova imela, sva pa z zaupanjem in veseljem sprejela vsakega otroka. Prvi otrok se je napovedal takoj po poroki in kljub veselju, ki sem ga takrat doživela, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem sprejela novo vlogo, vlogo mamice. Ob tej prvi nosečnosti sem doživela, da me je v službi, ko še nihče ni vedel za mojo nosečnost, sodelavec ogovoril: »Ti si pa gotovo noseča, ker imaš tako lep obraz.« Res je, noseča žena poleg utrujenosti, ki jo občuti na začetku nosečnosti, izžareva tudi posebno lepoto.

Otroci so prihajali drug za drugim. Obdobje nosečnosti, rojstev in dojenja je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživela, kljub naporom, utrujenosti in pomanjkanju časa. Pričakovanje novega dojenčka je bilo za starejše otroke nekaj normalnega. Hvaležna sem za pomoč tašči, saj nas je ob vsakem prihodu iz porodnišnice razvajala s kuhanjem kosil. Ugotovili smo tudi, da mamica v visoki nosečnosti ali pa z majhnim dojenčkom lahko dopustuje v šotoru. Doživeli smo veliko lepega!

Vsakokrat sem, ob nosečnosti skupaj z Marijo, izrekla zgodi se in svojo materinskost položila v njene roke. Ne le takrat, ko je bilo vse dobro, tudi takrat, ko ni šlo po naših načrtih. Večkrat v odnosu do otrok doživljam strah, nemoč in jezo in takrat imam občutek, da sem slaba mama. Nekoč sem pod Marijinim kipom v Medžugorju Njej izročila moje ranjeno srce in jo prosila, naj mi da svoje materinsko srce. Od takrat se redno zatekam v njeno materinsko srce.

Skupaj z Marijinim zgodi se vstopam v novo obdobje ženskosti. Končuje se obdobje rodnosti in moje materinstvo dobiva nove vloge. Ob tem mi je večkrat težko. Kljub temu pa mi zelo veliko pomeni, da imam več časa zase in za moža, se ukvarjam z najmlajšima dvema šolarkama, namenjam čas najstnikoma, spremljam odhajanje v svet najstarejša otroka in sodelujem v župniji.

Hvaležna Bogu, da me je ustvaril kot žensko, ženo in mater, grem z zaupanjem naprej!

Mija