Postni čas nas vabi, da bi vedno bolj umirali sebi in tako obroditi obilen sad. Da bi lažje stopili na pot umiranja sebičnosti, napuhu, praznemu govorjenju, navezanosti ipd., je potrebna moč in milost, ki jo Bog deli po zakramentih, še posebej po zakramentu evharistije in spovedi. Ta zakrament daje duši toliko svežine, da bi se ga zagotovo bolj oklenili, če bi se resnično zavedali, kaj vse duša z njim pridobi.

Jezus je sveti Favstini dejal takole: »Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom na tvojo dušo lahko izlil obilje milosti. Ko prihajaš k sveti spovedi, vedi, da jez sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajamejo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše (1602).«

Pometimo po svoji duši in pred Jezusa zaupno odnesimo vse, kar nas teži. Zlo, ki ga damo, bo odrešeno in greh bo postal spomin odrešenja. Jezus namreč ni prišel, da bi nas sodil, pač pa da bi nas rešil. Noben greh ni tako velik, da bi ga Božje usmiljenje ne moglo objeti. »Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo, in bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev – po Božje ni tako. Čudež usmiljenja to dušo popolnoma obudi (1448),« še beremo v dnevniku svete Favstine.