»Na glavo si padla,« so mi govorili sosedje, prijateljice in moji domači, ko sem jim pred skoraj 60 leti povedala, da nameravam v samostan. »Saj samostanov pri nas več ni, duhovniki pa so po ječah. Največji nesmisel je v tvoji glavi.«

Verjetno pa je nekdo nekje tiho molil za duhovne poklice in Bog je meni dal pogum, da sem na Reki potrkala na vrata Družbe, ki je nisem poznala in nikoli slišala o njej, le naslov sem prebrala v Družini. Predstojnica me je samo vprašala »Si vesela, imaš rada Jezusa?« Prikimala sem. »Potem pa pridi.« Peljala me je v kapelo, kjer sem se zazrla v Marijin kip, v razširjene roke Jezuščka v njenem naročju, kot da me vabi »Pridi!«. »To je to, kar si želim!«

Vsak dan sem bolj hvaležna Bogu za njegov klic, za ta korak, za pogum in veselje, ki me je spremljalo ob težavah in uspehih pri delu z mladimi. Hvaležna sem tudi mojim sosestram, s katerimi skupaj molimo in se podpiramo. Vedno bolj sem prepričana, kako prav je bilo, da sem takrat ‘padla na glavo’ in sledila Njegovemu klicu. Nekateri, ki so me takrat ovirali, pravijo: »Prav si imela, ti si srečna, me pa …« To globoko srečo želim tudi mladim, ki živijo v današnjem mnogo drugačnem času, ko je tudi Cerkev preganjana in blatena, a potrebuje veselih oznanjevalcev Božje besede. Bog tiho vabi nekatere mlade, naj pogumno stopijo na pot, čeprav se drugim to zdi nesmiselno. Če za duhovne poklice vztrajno in goreče molimo, bomo gotovo uslišani. Ne vemo pa kdaj, kje in kako. To ve le Bog!