V času preizkušnje za svet, družbo in vsakega posameznega človeka je vsaka človeška beseda majhna in nobena ne zajame vsega. Koliko stisk poleg bolezni same in izgube bližnjih – v vsakem starostnem obdobju. Tudi mladost je na preizkušnji. Koliko osamljenosti, pogrešanja prijateljev in sošolcev – tega, da bi preprosto bili skupaj. In odkritje, da nobena tehnična možnost, kljub vsej zmogljivosti ne nadomesti razlage učiteljice ali profesorja, še manj pa njegovega odnosa in spremljanja na poti odraščanja in zorenja. Še dobro, da obstajajo računalniki in internet, da je tako mogoča šola na daljavo, je bilo večkrat slišati. Da, vsekakor. Toda koliko je tudi pasti, nevarnosti, celo za življenje, ki se kar same ponujajo spotoma, ko nekdo želi delati za šolo ali biti v stiku s prijatelji preko aplikacij ali ko ga radovednost vodi v en klik za drugim.

Toda mladi sami znate povedati, da so tudi dobre strani, na primer: “več časa z družino, organizacija (zaloge, denar…), manj onesnaževanja okolja, bolj vrednotimo zdravje”, “mislim, da smo dobili več časa zase…mislim na to, da smo bolj sami in imamo čas, da se vsaj za par minut ustavimo in uredimo nekatere stvari v naši glavi…”

Ko na vprašanje: “Kako gre?”, dobivam odgovore mladih, da gre tudi navzgor in ne samo navzdol, vidim, da se utrjujemo, da v preizkušnji zorimo, da je upanje živo …. “Zakaj bi izgubili veliko priložnost, da ne bi iz tega, kar živimo, bolečina vključena, naredili zaklad.” (Vezilo 2021)

Kristus je naše upanje (prim. 1Tim 1,1) in naša temeljna gotovost je, da je Gospod vedno z nami. Vera nenehno izkazuje, kako Bog po svojem Duhu spremlja človeško zgodovino, tudi v najbolj zoprnih in neugodnih okoliščinah. V zgodovini odrešenja beremo, da Bog nikdar ne zapusti svojega ljudstva, ampak je vedno povezan z njim, še zlasti tedaj, ko se bolečina priostri. Bog ni odšel, ni se oddaljil, ampak sotrpi s trpečimi zaradi tega biča in še naprej rešuje, kakor je reševal po tistih, ki so svoje življenje izpostavljali za druge, in po tistih, ki se posvečajo drugim z veliko strokovnostjo. (Vezilo 2021)

Brez upanja ne moremo živeti. “Glej, v teh mesecih sem odkril: upanje je kot kri: ni je videti, a mora biti. Kri je življenje. Takó je upanje: je nekaj, kar kroži navznoter, mora krožiti, ti dati čutiti, da si živ. Če ga nimaš, si mrtev, s tabo je konec in k temu ni kaj dodati … Ko nimaš več upanja, je, kot da ne bi imel več krvi … Morda si cel, a si mrtev. Točno tako.” (Colombero, v Vezilu 2021)

s. Majda Merzel, FMA

Upanje se krepi z molitvijo, ko vstopamo v oseben odnos z Bogom. Ob prebiranju Svetega pisma tudi nas danes Jezus s svojo besedo in dejanji uči moliti, upati. Konkreten primer najdemo v predlogu družinske molitve.