Svečnica ali praznik Jezusovega darovanja v templju je za nas še posebej prazničen dan. To je namreč dan posvečenega življenja. Tokrat delimo zanimivo pričevanje salezijanca Vilija, ki je pred kratkim izpovedal večne zaobljube.

»Živeti in delati skupaj je za nas salezijance temeljna zahteva in varna pot za uresničevanje našega poklica« (K 49). Tako pravi prvi del 49. člena naših konstitucij. Zveni zelo pobožno, hkrati pa ne samo, da zveni, ampak od nas salezijancev tudi zahteva, da uresničujemo te besede. Vsaka redovna družba ima svoje konstitucije (pravila), kako živeti in biti zvesti karizmi ter ideji svojih ustanoviteljev. Mogoče smo redovniki zelo različni v karizmah, združuje pa nas Jezus in ljubezen do njegove Cerkve.

Že kar nekaj dni premišljujem, kaj bi napisal o temi: »Kaj je zame posvečeno življenje?« Lahko bi začel moralizirati ali pa naštevati pobožne misli ter citate, pa se mi zdi, da pri posvečenem življenju ne gre za to. To prepuščam bolj učenim ljudem. Zame je posvečeno življenje hoditi za Jezusom, služiti Bogu, prepustiti se, da te navdihuje Sveti Duh in neizmerno ljubiti Marijo.

Veseliti se vsake malenkosti, ki se ti zgodi v življenju. Biti vesel kristjan, ne pa s kislim obrazom nagovarjati ljudi, da je krščanstvo nekaj lepega. Ne potrebuješ vedno Svetega pisma v roki, da bi pričeval o Jezusu. Bodi to kar si, ne pa kopija nekoga. Nobeden od nas ni popoln v službi ljubezni Jezusu.

Nisem postal salezijanec zaradi mladih; salezijanec sem postal zaradi Jezusa. Iščem ga in se mi razodeva v mladih, s katerimi se srečujem iz dneva v dan. Vem, da me On čaka med mladimi, še posebej takrat, ko nisem motiviran za delo. Takrat se mi najbolj razodeva. Kako? Nimam nobenih videnj ali besed z neba. Ko se konča dejavnost in čas, ki sem ga preživel med mladimi ter se vrnem v skupnost, v sebi čutim neizmerno veselje. Sam sebi lahko povem: »Splačalo se je!« Verjamem, da drugi redovniki odkrivajo Boga na drugačen način. Jaz sem vam danes odkril svojega. Ni vedno lahko in marsikdaj se razjezim ter se vprašam: »A se sploh splača?«

Ko vidim nekatere mlade, v kakšni situaciji so, vem, da če še jaz odpovem, marsikateri izmed njih nima več kam iti, ker so se jim drugi že zdavnaj odrekli. Lansko leto je imel nuncij za redovnike predavanje in nam je rekel, naj redovniki in redovnice nehamo sanjati ter naj začnemo delati. Kljub temu pa pravim, da smo salezijanci sinovi velikega sanjača don Boska. Tudi sam velikokrat sanjam, da bodo ti mladi, s katerimi sem, enkrat srečali Boga in odkrili njegovo neizmerno ljubezen. Moram sanjati, saj tako upanje nikoli ne umre. Pri tem sanjanju pa se budno držim na zemlji.

»Posvečeno življenje je pustolovščina v ljubezni!« mi je dejal sobrat v skupnosti, ko sem ga vprašal, kaj zanj pomeni posvečeno življenje. Ta misel pove veliko in s tem bi želel zaključiti svoje razmišljanje. Predajmo se Bogu ter ne pričakujmo aplavzov, pihanja na dušo ali nošenja na ramenih. Služimo Bogu tako, kakor nas je ustvaril On, z vsemi talenti in v veselju.