Velika noč je praznik odrešenja. Je praznik upanja, ki pade na neko nedeljo sredi pomladi. Morda pade v čas, ko nam je kdo od bližnjih umrl, morda v čas, ko je nekdo izvedel za slabo novico, npr. da nekam ni sprejet, morda se je razdrla zveza med fantom in dekletom … Kjerkoli v življenju že smo – velika noč pride. Velika noč je tu. Takoj po veliki noči pa nam Gospod, ki še kako dobro ve za tegobe tega sveta, podarja še en praznik: praznik Božjega usmiljenja.

Verjetno je vsak že kdaj opazoval male otroke na bregu kakšne reke. Ko pridejo do vode, začnejo vanjo metati kamenčke. Njihovi obrazi ob tem kar žarijo, še posebej, če v vodo “štrbunkne” posebno velik kamen. Te igre se zlepa ne naveličajo. Nekaj podobnega se dogaja, ko mi v morje Božjega usmiljenja odvržemo svoje kamne: grehe, stiske in bolečine. Božje usmiljenje vse umije. Dovolj je veliko, da lahko vanj potopimo vse grehe sveta, celo človeštvo.

Mali otroci v svoji preprostosti vedo, da je v vodi dovolj prostora za vsak kamen, ki si ga zamislijo vreči vanjo. Nehote nas njihova igra nagovarja, naj se otresemo zadržanosti, nezaupanja in nepotrebne previdnosti in z velikim zaupanjem odvržemo vsa bremena greha v neizmerno Božje usmiljenje. O, naši malčki, takega navdušenja nad metanjem kamnov greha v Božje usmiljenje si želimo tudi mi, že malo večji Božji otroci!

Foto: K. T.