Kje se počutiš domače? Kje se počutiš sprejetega takšen/takšna, kakršen si, kjer nihče ne ocenjuje tvojega videza, izbranosti besed ali pravilnosti ravnanj? Še več, če zgrešiš, gre k tebi, te poišče, ti ponudi roko in te pripelje nazaj.

O takšni ljubeči domačnosti beremo v odlomku o Dobrem pastirju. Pozna čisto vsako ovco, saj pravi: »Svoje kliče po imenu«. Ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Zaupajo mu. Ob njem je varno.

Takšno domačnost, ki vlada v oni staji iz Svetega pisma, pa tudi pozneje, ko Dobri pastir ovce spusti ven, goji tudi salezijanski svet. »Don Bosko nas uči, da so dobrodošlica, srčnost, prijaznost, potrpežljivost, naklonjenost, zaupanje, blagost, krotkost izrazi ljubezni, ki ustvarja zaupanje in domačnost. V tem okolju se rodi naša salezijanska duhovnost, polna razumevanja in usmiljenja, sprejemanja in sposobnosti potrpežljivega čakanja na rast mladih (Vezilo, 2022).«

Po tem vzoru enako domačnost mnogi gojite v svojih družinah – in kdor pride na obisk je je tudi sam deležen. Gojimo jo tudi v župnijskih skupnostih. Vsak pride rad v cerkev, kjer začuti kak topel pogled spodbude, prijazen nasmeh v znak pozdrava, kjer Božje ljudstvo ne ocenjuje, kako je bila oblečena določena oseba ali koliko so bili mirni otroci. Molimo za naše župnijske skupnosti, da bodo postale čim bolj podobne oni ovčji staji iz Svetega pisma. Pa tudi za naše pastirje – duhovnike, naj jih po naših molitvah Bog okrepi v njihovih prizadevanjih za dobro zaupane jim črede.