Bliža se gregorjevo, ko rečemo, da se ptički ženijo. Mnogi radi prisluhnejo njihovemu žvrgolenju ali opazujejo njihovo igrivost, učenje letenja, spretnost spletanja gnezd ipd. Pogled na preprostost in hkrati krhkost teh letalcev nas more usmeriti v globlja vprašanja o stvarstvu, o naravi in človeškem poseganju vanjo. O tej obširni tematiki je z jasnim pogledom spregovoril papež Frančišek v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod.

Poglobimo se nekoliko v enega od delov okrožnice, v katerem papež oriše celostno sliko dejavnikov, ki so nas pripeljali do točke, ko je razmislek o našem odnosu do stvarstva nujno potreben. Kot pravi, smo v dobi izjemnega napredka: »Smo dediči dveh stoletij velikanskih valov sprememb: parni stroj, /…/ elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, informatika, digitalna revolucija, robotika …. Prav je, da se tega napredka veselimo,« kajti »znanost in tehnologija sta čudovit plod človeške ustvarjalnosti in Božji dar (J.P.II.).«

Človek je s svojim razumom in ustvarjalnostjo vedno posegal v naravo, da je podprl možnosti, ki so se kazale v samih stvareh. »Šlo je za to, da je sprejel, kar narava sama omogoča kot ponujeno roko.« A kot opozarja papež, gre zdaj »nasprotno, za to, da z ukazovalno roko, ki spregleduje ali pozablja stvarnost, ki jo ima pred seboj, iz stvari iztisne vse, kar je mogoče. Zato si človek in stvar nič več prijateljsko na podajata roke, saj sta postala nasprotnika.«

Kako lahko človek postane nasprotnik narave katere del je tudi sam in od katere navsezadnje prejema vse, kar potrebuje za preživetje? Odgovor je kompleksen in zajema hlastanje po dobičku, praktični relativizem, brezbrižnost do pravic prihodnjih generacij, osredotočenost zgolj nase in lastne zahteve idr. Papež takole zapiše: »Če se človek izreče, da je neodvisen od narave, in nastopi kot absoluten gospodar, podre temelj svojega obstoja. Namesto, da bi uresničeval svojo nalogo kot Božji sodelavec pri stvariteljskem delu, se postavlja na Božje mesto in s tem končno izziva upor narave, ker jo bolj tiranizira, kakor upravlja.«

Omenili smo praktični relativizem – to je izkrivljena osredinjenost nase. »Kadar človek postavi v središče samega sebe, postavi na prvo mesto sebi pripadajoče koristi, vse drugo pa postane relativno /…/ vse brez pomena, če ne služi takojšnjim lastnim koristim.« Med primeri navede papež tudi zanemarjanje starejših, od katerih nimamo več koristi.

Kaj bomo torej zapustili prihodnjim generacijam? Jim bomo zapustili svet, kjer se bodo ptički še ženili, še imeli kje spletati gnezda? Papež nas spodbuja k pogumu za kulturno revolucijo.  Kaj to pomeni? Odgovor lahko zaslutimo v naslednjih njegovih besedah: »Če v resničnosti ne priznamo pomembnosti reveža, človeškega zarodka, človeka s posebnimi potrebami – to je le nekaj primerov – bomo težko znali poslušati ječanje same narave. Vse je povezano. /…/ Ne smemo se slepiti, da bomo spremenili svoj odnos do narave, ne da bi izboljšali temeljna razmerja med ljudmi.«

Naj nas prebujajoča narava spodbudi k premisleku in konkretnim dejanjem v smeri boljšega odnosa do stvarstva in sočloveka.