Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice
Ob misli na tržnico imamo verjetno pred očmi veliko ljudi, ki kupujejo, prodajajo, se dogovarjajo za ceno. Podobno je zgledalo pred vstopom v tempelj v Jezusovem času. Stvari, ki so bile kupljene pred templjem, so veljale za bolj čiste, bolj dragocene. Zato so romarji kupovali živali za žgalno daritev prav tam, prodajalci pa so izkoriščali pozicijo z višanjem cen. Poleg tega so morali romarji iz drugih krajev dajati kar nekaj zaslužka tudi menjalcem denarja, ki so preproste ljudi izkoriščali. Ob pogledu na vse to Jezus splete bič in začne udarjati …
To Jezusovo dejanje je jude spominjalo na nenavadno dejanje preroka, ki želi posredovati Božje sporočilo. Zato se mu približajo in vprašajo, kaj bi to dejanje pomenilo. Jezus predstavi načrt novega templja, ki je Jezusovo telo. Tudi vojaki bodo vzeli bič in udarjali po Jezusovem telesu. Njegovo telo bodo zrušili in umorili. Toda tretji dan bo to telo vstalo.
Novi tempelj je Jezus, ki trdno stoji še danes. Jezus sam je postal »Očetova hiša«, kjer se srečujemo z Bogom. On nas vodi k Očetu, nam kaže Njegovo ljubezen. V tej »Očetovi hiši« postajamo med seboj bratje in sestre.
Jezusa lahko slavimo v srcu na vsakem kraju. A tudi mi potrebujemo prostor, kjer se lahko umirimo, odmaknemo od hrupa in se približamo Bogu. Tako je tudi za nas cerkev (kot je bil tempelj v Jezusovem času) svet kraj, kraj, ki je drugačen od drugih. Tam se lahko srečamo z živim Jezusom pod podobo kruha.