Križ je znamenje neizmerne ljubezni, ki jo Bog obilno razliva na vsakega človeka. V njem se izraža ljubezen Boga Očeta do nas, ki je za naše rešenje na svet poslal svojega Sina – torej nekoga, ki mu je bil najdražji. Izraža pa se tudi Jezusova ljubezen do vsakega človeka. Jezus je tekom življenja mnoge ozdravil, še celo ob začetku trpljenja, ko je Peter služabniku vélikega duhovnika odsekal uho, je Jezus z dotikom to uho pozdravil (prim Lk 22,51). Mar ne bi mogel z dotikom ozdraviti tudi svojih ran? Seveda bi lahko. Imel je vso moč, da to stori.

Ob premišljevanju tega, da se je Jezus pravzaprav vsak trenutek križevega pota odpovedal temu, da bi si s svojo močjo olajšal trpljenje, lahko zaslutimo njegovo neskončno ljubezen do nas. Zares je bil pokoren do smrti – vsak trenutek znova je želel izpolniti voljo svojega Očeta, da bi bili mi rešeni. On, ki je o sebi rekel: »Jaz sem pot,« nam je želel utrditi pot, po kateri bomo lahko dosegli večno življenje. In ta pot je vera vanj (prim. Jn 3,15).

Naj nam bo križ sveto znamenje, ki ga bomo radi pogledali. Ob vsakem pogledu nanj se spomnimo na neizmerno ljubezen, s katero nas objema Vsemogočni Bog, na neskončno ljubezen Jezusa do nas ter na to, da nam vera odpira pot v večno življenje. Na današnjo četrto postno nedeljo pa se lahko ob pogledu na sveto znamenje spomnimo tudi na papeža in mu namenimo kakšno molitev. Današnja nedelja je namreč papeška nedelja, poleg tega pa je to tudi nedelja, ki se nahaja na sredini postnega časa in nas z božjo besedo želi opogumiti in spodbuditi v našem postu, da ne bi ostali le pri misli na trpljenje, pač pa nanj gledali z lučjo vstajenja.