Jezus – pravi Bog in pravi človek – je svoje veličastvo tekom življenja na Zemlji razodel le trem učencem, da bi v času njegovega trpljenja in smrti zmogli upati na Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ti trije učenci so smeli spoznati Jezusovo moč in slavo v polnosti. Ob tem dogodku je Peter rekel: »Dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Petrova izjava kaže na njihovo željo, da bi ostali ob spremenjenem Jezusu. Kar utaborili bi se tam.

Mi bomo polnost Božje slave doživeli šele v nebesih. Zagotovo lahko vemo, da bo tam dobro – tako zelo dobro, da bomo neizmerno hvaležni, da smemo biti celo večnost ob Jezusu – ob izviru pravega veselja. Do nebes pa ne vodi ravno lahka pot. »Nebesa niso za mehkužne,« pravi sv. Terezija Avilska. Evangelij pa govori o tesni, ozki poti.

Skušnjav, da bi stopili na širšo in lažjo pot, je veliko. Kako torej vemo, da hodimo po pravi poti? Dokler imamo pred očmi Gospoda in hodimo za NJIM, smo na pravi poti. Ko pa postane nekaj v našem življenju tako pomembno, da začnemo hoditi za TEM, takrat se je primerno ustaviti in ponovno naravnati korake v pravo smer. Pomaga nam lahko razmislek, kje se najraje mudijo naše misli. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce (Mt 6,21).«

Hudi duh človeka zavaja tudi tako, da bi se ta začel preveč skrbno posvečati določenemu področju npr. zdravi prehrani in ga te misli zaposlujejo skoraj cel dan, misel na Boga pa ga zato prešine zelo redko. Prav tako se lahko človek preveč posveča temu, kar si želi od Boga, manj pa pri Bogu samem, ki bolje od nas ve, kaj in kdaj bo dal svojim ljubljenim otrokom.

Sedaj se nahajamo v postnem času, ki je podarjen čas, da se zbližamo z Bogom in odkrivamo Njegovo odrešenjsko moč. Naj bo to čas, ko Jezusu pustimo, da nas ozdraviti tam, kjer smo ranjeni, nesvobodni.