Bl. Magdalena Morano (1847-1908) iz Chieria (izg. kjeria) v severni Italiji je imela učiteljsko poslanstvo za najpomembnejše, takoj za duhovniškim. V novoustanovljeni redovni družbi hčera Marije Pomočnice je našla najprimernejši kraj za uresničevanje poklica, ki ga je prejela od Boga. Kot vzgojiteljica se je z veseljem, vztrajno in odločno posvečala salezijanskemu poslanstvu, še zlasti na Siciliji, kjer je bila tudi prva provincialna predstojnica. Za blaženo je bila razglašena l. 1994, njen god pa obhajamo 15. novembra.

Sreča se z don Boskom

Magdalena Katarina Morano se je rodila v Chieriju blizu Torina 15. novembra 1847. Ko je bila stara osem let, ji je umrl oče in kot najstarejša izmed treh otrok je morala hitro poprijeti za delo, da je pomagala mami pri vzdrževanju družine. Po posredovanju strica duhovnika je lahko nadaljevala šolo. Župnik in krajevna učiteljica pa sta kmalu v njej odkrila prirojen smisel za delo z otroki in zato so ji že 14-letni zaupali vaški otroški vrtec. V tem času pa se je tudi prvič srečala z don Boskom, ki se je spotoma ustavil v bližnji Buttiglieri d’Asti.

Učiteljica

Ko je 17-letna opravila izpite na učiteljišču za poučevanje v nižjih razredih osnovne šole, je naprej začela svoje poslanstvo v dekliški šoli v kraju Montaldo Torinese, pozneje pa tudi v fantovskih razredih, kar je bilo takrat nekaj izrednega. V 14 letih si je pridobila spoštovanje vseh v kraju, tako zaradi svojega pedagoškega čuta kot tudi zaradi zglednega krščanskega življenja. Glede svoje življenjske poklicanosti pa se je posvetovala s svojim duhovnim voditeljem, da bi razumela, kje naj uresniči željo po popolni posvetitvi Bogu, ki jo je začutila že pri prvem svetem obhajilu. Ko je s svojimi prihranki poskrbela za dostojno preživljanje svoje mame, je na don Boskov predlog zaprosila za sprejem v mlado redovno družbo hčera Marije Pomočnice.

Z materjo Marijo Dominiko Mazzarello

Mati Marija Dominika jo je z odprtimi rokami sprejela. Takoj ji je bilo zaupano poučevanje. Leta 1879 je izpovedala prve redovne zaobljube, že naslednje leto pa večne. Ob tem je prosila Gospoda, da bi „živela toliko časa, da bo mogla dopolniti mero svetosti”. Leta 1881 je s. Katarina na prošnjo nadškofa iz Catanie (Sicilija) odšla vodit novo ustanovo v mestu Trecastagni, kjer so potrebovali tri učiteljice. Štiri leta je vodila, učila, prala, kuhala, bila katehistinja, predvsem pa pričevalka. Začela so se oglašati dekleta: “Želimo biti kot vi!” Po premoru enega leta, ko je v Torinu vodila skupnost sester, se je vrnila na Sicilijo v službi provincialne predstojnice, ravnateljice skupnosti in magistre novink.

Sicilija

Njena naloga je bila ustanavljanje novih skupnosti in vzgoja svetih sester. S “pogledom, uprtim na zemljo, in desetimi v nebesa” je po vsem otoku ustanavljala šole, oratorije, internate, delavnice. Njena apostolska gorečnost in družinsko ozračje, ki ga je ustvarjala okrog sebe, je pritegoval številne poklice. Njen raznovrstni apostolat so opazili in cenili tudi škofje, ki so njeni evangeljski iznajdljivosti zaupali katehetsko dejavnost na otoku (vzgojo učiteljic in katehistinj). Gojila je globoko pobožnost do sv. Jožefa in Marije Pomočnice, ki sta jo vodila pri novih ustanovitvah, kjer je z ustvarjalno zvestobo vnašala don Boskovo karizmo in preventivni vzgojni sistem.

Sestra Katarina je umrla v Catanii 26. marca 1908 za posledicami rakastega obolenja. Na otoku je zapustila 18 skupnosti HMP s 142 sestrami, 20 novinkami in 9 postulantkami. Njeno telo počiva v kapeli sester HMP v Alì Terme. Papež Janez Pavel II. jo je prištel k blaženim 26. novembra 1994.