V ponedeljek, 18. maja, smo novinke Mednarodnega noviciata FMA iz Castel Gandolfa skupaj s postnovinci iz San Tarcisia preživeli popoldne v Borgu Laudato Si’, to je, v vrtovih papeških vil v Castel Gandolfu. Gre za projekt, ki ga je želel papež Frančišek, izhaja pa iz njegove globoke občutljivosti za skrb za skupni dom in predstavlja konkreten izraz njegove vizije.

Obisk Borga Laudato Si’ je bil izkušnja, ki je presegla vsa naša pričakovanja: kar bi lahko bil zgolj preprost izlet, se je spremenilo v pravo duhovno romanje. Sprejela sta nas don Manuel Dorantes, upravno-administrativni direktor centra, in sestra Alessandra Smerilli FMA, tajnica Dikasterija za človeški razvoj. S svojo občutljivostjo, globino, strastjo in navdušenjem sta nas vodila ne le skozi lepoto vrtov, temveč tudi v njihovo duhovno razsežnost. Vsaka podrobnost v Borgu odseva okrožnico Laudato si’ in jo napravi otipljivo: vse govori o skrbi, harmoniji in odgovornem odnosu med človekom in stvarstvom. Narava in človeško delo se tu srečujeta v ravnovesju in spoštovanju; prostor pa ohranja tudi bogato zgodovino, saj priča, kako je Cerkev odgovarjala na potrebe ljudi, zlasti v času druge svetovne vojne.

Posebej močan trenutek je bil, ko nas je don Manuel uvedel v pomen posameznih delov Borga – še posebej, na primer, kipu Brezmadežne, pred katerim so papeži molili v ključnih trenutkih zgodovine Cerkve. S svojimi besedami nam je posredoval globoko mistiko tega prostora. Povabljeni smo bili, da pot do kipa prehodimo v tišini in zbranosti ter Mariji izročimo vse skrbi in bremena svojih src. Ta »polna tišina« se je nadaljevala v močni skupni molitvi, na koncu pa nas je don Manuel s posebno molitvijo izročil Njenemu varstvu.

Popoldne smo zaključili z obiskom »kmetijskega« dela Borga, ki temelji na modelu krožnega gospodarstva. Tam se nahaja tudi Center za izobraževanje Laudato Si’, ki s svojo ponudbo raznovrstnih programov prispeva k oblikovanju ekološke zavesti. Tu nudijo priložnost za praktična dela, kot so vrtnarjenje; vključujejo najbolj ranljive skupine, imajo izkušnje za mlade ter možnost dela z otroki s posebnimi potrebami – vse z željo, da bi čim bolj odgovarjali tudi na potrebe lokalnega okolja.

Ob tem smo v preprostosti in pristni radosti občudovali lepoto stvarstva ter se izjemno razveselili ob srečanju z živalmi. Ta kraj na poseben način uresničuje besede papeža Frančiška, ki moli skupaj s svetim Frančiškom: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem« (LS, 1) ter »Vse je povezano« (LS, 91). Tukaj te besede postanejo vidne in konkretne.

Jasno je čutiti, kako sta papež Frančišek – in danes tudi papež Leon – prisluhnila navdihom Svetega Duha: nista ostala le pri besedah o Cerkvi, ki je romarica na poti in odprta svetu, temveč sta ji dejansko odprla vrata. Kot pravi papež Frančišek: »Veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti« (EG, 49). Borgo Laudato Si’ je živo pričevanje te vizije.

V tem prostoru, kjer je »lepota pognala korenine« ter je trdno zasidrana v sedanjosti, ki črpa iz preteklosti in z upanjem gleda v prihodnost, smo domov odnesli pomembno vprašanje: Kakšno lepoto smo prejeli v dediščino, kakšno lepoto gradimo danes in kakšno lepoto želimo zapustiti tistim, ki prihajajo za nami?

Besedilo: Magdalena P., novinka FMA

Fotografije: Arhiv noviciata FMA