Prostovoljsko delo, ki ga med mladimi po vsem svetu spodbuja salezijanska družina in njene organizacije, je čudovita pot, ki mlade in odrasle uči deliti življenje z drugimi. V njegovem središču so vrednote, ki jih črpa iz salezijanske duhovnosti: brezplačnost daru samega sebe, ustvarjalnost, radost, ukoreninjena v ljubezni, ter trdno zaupanje, da ima prav vsak človek v sebi potencial, da zraste in dozori. Prostovoljec se ne omejuje na trenutno pomoč, temveč postaja sopotnik  v spremembah in gradi svet, ki je bolj pravičen in solidaren. Prav ta duh nas je spremljal, ko smo v drugem delu našega bivanja v Braziliji zakorakali globlje v vsakdanje življenje misijona in ljudi, ki jih ta objema.

Lahko bi ga naslovili “zdaj gre zares”. Misijon Recanto da Cruz Grande smo počasi osvajali, skupaj s 17-hektarskim teritorijem, polnim bujnega zelenja. Zjutraj smo se zbujali ob petju petelinov, lajanju okoliških psov ter vreščanju jat zelenih papig. Skratka, uživali smo naravno okolje v duhu “Laudato si'”. V juliju, ko so bile še šolske počitnice, smo dopoldneve skupaj z uslužbenci misijona namenjali obiskom okoliških družin in ob tem spoznavali življenje v naseljih, ki se imenujejo favele. Srečevali smo se z vsestransko revščino in sanjami ljudi o boljšem življenju, ljudi, ki so prevečkrat vdani v svojo usodo, iz katere se jim zdi, da ni rešitve.

Z družinami, ki so nas sprejele, smo molili za blagoslov in po namenih, ki so jih izrekli prebivalci posamezne hiše. Pred odhodom smo hišo in ljudi blagoslovili z blagoslovljeno vodo. V teh trenutkih smo najbolj otipljivo začutili, kaj v resnici pomeni solidarnost z najbolj ubogimi, ki jo VIDES zapisuje med svoje temeljne cilje. Nismo prišli deliti stvari, temveč čas, poslušanje in bližino – ne “delati zanje”, temveč “biti z njimi”, kakor uči tradicija salezijanskega prostovoljstva. V vsaki hiši, ki smo jo prestopili, smo čutili, da imajo obiskane družine enako dostojanstvo in enake sanje kot mi, le priložnosti so porazdeljene precej manj pravično.

Ob popoldnevih smo prisostvovali “Boscolandiji”, ko smo se družili z otroki pri raznih igrah. A z avgustom so se otroci vrnili v šolske klopi, zato je tudi program na misijonu postal drugačen. Otroci, ki so imeli pouk popoldne, so se udeležili socialnega projekta z raznimi delavnicami, katerim smo se pridružili tudi mi – z izdelavo zapestnic in cofkov ter s pravo »manikersko« delavnico za uslužbenke misijona, mame otrok in najstnice. Podoben program se je odvijal tudi popoldne z mladimi in otroki, ki so prišli iz dopoldanskega turnusa šole. Kljub nekaterim jezikovnim in kulturnim preprekam smo uspeli vzpostaviti prijateljske vezi in se učili razumeti drug drugega.

Prav v teh delavnicah, kjer je bilo pogosto več smeha kot besed, se je najlepše pokazalo, kar don Bosko imenuje vzgoja srca. Ta pa zahteva preprosto in vsakodnevno navzočnost med mladimi, da bi se med nami in njimi zgradilo pravo zaupanje.

Čas pa je tekel dalje v svojem ritmu. In že je bil tu praznik Marijinega vnebovzetja, ko smo si po povabilu s. Metke pripravili nahrbtnike in se odpravili na romanje v Aparecido, nacionalno Marijino svetišče v Braziliji. Pridružili smo se romarskemu shodu salezijanske družine, ki je v Braziliji številčno kar precejšnja. Gorečnosti pri sveti maši ni pogasil niti dež, ki nas je tik pred prihodom v svetišče dodobra namočil in ohladil. Toda naše popotovanje se ni ustavilo. Z avtomobilom smo po slovesni sveti maši nadaljevali pot proti Riu de Janeiru, kamor smo srečno prispeli v večernih urah. Tam nas je nadvse gostoljubno sprejela skupnost naših sester FMA. 

Zadnjo nedeljo naše misijonske izkušnje smo preživeli v tem velemestu. Po zajtrku in sveti maši v kapeli sester smo na poti proti znameniti plaži Copacabana lahko opazovali utrip mesta in ljudi, kjer se v vsej svoji surovosti prepletata blišč in skrajna beda. Videli smo tudi zanimiv Muzej prihodnosti, kjer je prikazano, o čem vsem smejo ljudje sanjati, ko gre za napredek tehnike v prihodnosti. Copacabana nas je pričakala precej osamljena, saj je bilo kopanje zaradi prevelikih valov prepovedano. Vendar si naš Domen ni mogel kaj, da ne bi vseeno poskusil, ali je ocean tudi na tem mestu moker in slan. 

V ponedeljek je bil na sporedu vzpon na hrib Corcovado, kjer kraljuje ogromen, skoraj 40-metrski kip Kristusa Odrešenika. Tudi to je bila svojevrstna avantura. Ko se nam je zdelo, da smo končno našli pravo cesto, nam je gospod srednjih let zagotovil, da smo na pravi poti in da bomo varno prišli do vrha. Peljali smo se namreč ob robu favel. Toda presenečenj še ni zmanjkalo. Ob prihodu na blagajno za prevoz do vrha smo izvedeli, da je sredi dopoldneva zmanjkalo kart za javni prevoz do kipa Jezusa. Po skupnem posvetu je padla odločitev: do vrha se odpravimo peš. 45-minutna hoja je bila prijetna in sproščujoča, Veliki Jezus pa je bil z vsakim prehojenim ovinkom bližji. Po prihodu na vrh smo se udeležili svete maše, ki je potekala v kapelici pod kipom. Po njej smo še kratek čas uživali v čudovitem razgledu, ki nam ga je ponujal krasen sončen dan. Po spustu do avtomobila smo se znova podali na nekajurno vožnjo nazaj proti našemu misijonu.

Ko se oziramo na te tedne, prepoznavamo, da nas ni oblikovala le pokrajina ali razdalja, ki smo jo prehodili, temveč predvsem ljudje, ki so nam brez pridržkov odprli svoja vrata, svoje favele in svoja življenja. V tem je jedro misijonskega prostovoljstva, kakor ga živijo FMA in VIDES: ne prihajamo dajat, temveč prejemat; ne “delati za”, temveč “biti z” – v brezplačnosti, veselju in medsebojnem spoštovanju, ki gradijo mostove tam, kjer jih revščina, jezik ali kultura podirajo. Vsak dan znova smo se učili, da je pravo bogastvo v deljenju in ne v posedovanju, in da lahko prav v najmanjših dejanjih – v objemu otroka, v skupni molitvi ob družinski mizi, v neroden pogovoru v tuji besedi – zares “gre zares” tisto, po čemer je ta misijon tudi dobil svoje ime.

(Se nadaljuje)

Besedilo: Nia, Domen in s. Marija

Fotografije: Arhiv FMA