Narava se prebuja v vsej polnosti življenja, kar v človeškem srcu zgane misel, da je tudi on ustvarjen za polnost življenja. In to v vseh okoliščinah: tudi v epidemiji, v času študija na daljavo in v času redkih srečanj v živo (razen z domačimi).

Vsako srce nosi hrepenenje po polnosti življenja – ali z drugimi besedami po veselju in miru. To je umetnost, ki se jo po malem učimo vsak dan in jo je potrebno tudi varovati. Močno jo ogroža raztresenost, naglica in beganje za tem, česar nimamo. »Nenehno naraščanje porabniških priložnosti raztresa srce in preprečuje, da bi cenili vsako stvar in vsak trenutek, medtem ko nam vedra pozornost do vsake stvari, pa naj bo še tako neznatna, odpira veliko več možnosti za dojemanje in osebno uresničevanje,« beremo v papeževi okrožnici Hvaljen, moj Gospod.

Iz teh besed zaslutimo pot, ki pelje k veselju in miru. Ta pot se vije med hvaležnostjo, skromnostjo, zmernostjo in uživanjem v malem ter se ogiblje golemu kopičenju užitkov. »Mogoče je imeti malo potreb in živeti bogato,« pravi papež in dodaja: »Zmernost, ki jo živimo svobodno in zavestno, nas osvobaja« ter v nas budi hvaležnost za »priložnosti, ki nam jih ponuja življenje, ne da bi se oklepali tega, kar imamo, ne da bi žalovali za tem, česar nimamo.«

Za marsičem bi lahko žalovali v času epidemije. Ta čas pa nam je lahko tudi priložnost, da obujamo hvaležnost za mahne stvari. Tako delamo velike korake tudi za stvarstvo in zanamce, saj se učimo odmirati željam po tem, česar ne potrebujemo.