Teja Sulejmanovič je 25-letna zborovodja zbora MPP, vzgojiteljica v dijaškem domu in bodoča učiteljica. Stvari, ki jo najbolje opišejo, so glasba, potovanja, ples in barve. Zase pravi, da je energično in radovedno dekle, ki ne zdrži dolgo pri miru in jo že leta krasi roža v laseh. Teja ima poleg drugih dve veliki strasti – strast do potovanja in do prostovoljstva, ki ju je že v prvem letniku faksa združila v služenje v misijonskem prostovoljstvu.

Danes smo se z njo pogovarjali prav o tem. Opisala nam je svoje bogate in zabavne izkušnje, ki jih je dobila v Indiji, Braziliji in Gani. Ker je bodoča učiteljica, smo to izkoristili za razglabljanje o njeni izkušnji in tako primerjali naš šolski sistem z drugimi.

Bila si že na petih prostovoljnih srečanjih: na treh v Indiji, v Braziliji in v Gani. Zakaj si se v prvi vrsti odločila za prostovoljno delo tako daleč stran? Kaj je tista stvar, ki te je v to najbolj vlekla?

Pravzaprav ne vem točno. Mislim, da je tovrstno delo združilo vse stvari, ki jih rada počnem – spoznavanje novih ljudi, nove kulture, potovanja, poučevanje, delo z otroki, glasba, ples, učenje novih stvari, odkrivanje sveta…

Prostovoljno delo se mi je vedno zdel dober način, da zares spoznaš kulturo in ljudi, njihovo življenje, vidiš in spoznaš njihove zgodbe, se vživiš v njihov vsakdan in ne opazuješ le znamenitosti in življenja, kot ti ga predstavi turizem (čeprav včasih paše tudi to).

Marsikdaj sem pred odhodom slišala kakšno pripombo, v smislu: “Kdo bi se odločil, da celo poletje (počitnice) izkoristi za to, da dela in hkrati še prostovoljno!” Ampak te izkušnje so mi dale veliko več, kot sem si prej sploh lahko predstavljala. Delo, za katerega sem se odločila in sem ga opravljala, me je vedno veselilo (to pa ne pomeni, da ni bilo nikoli težko). 

Te izkušnje so me zares obogatile in kmalu tudi zasvojile. Razširile so mi pogled, dale nova spoznanja, pomagale izstopiti iz cone udobja… Vedno sem bila bolj praktičen tip človeka, kar pomeni, da sem se vedno več naučila, ko sem nekaj delala in doživela. Teoretično znanje, ki sem ga pridobila v šoli in na faksu sem hitro pozabila, če ga nisem prenesla v prakso. Zato sem bila vedno aktivna in iskala take izkušnje.

Pri vsem tem se mi zdi pomembno poudariti, da moraš sprejeti, da ne moreš spremeniti sveta, saj nisi nekdo, ki bo prišel tja in čudežno spremenil njihova življenja. Mislim, da gre pri prostovoljstvu za veliko več – gre za sprejemanje in združitev dveh kultur.

Kdaj se ti je odprla želja po misijonskem delu?

Nad potovanji sem se navdušila šele v srednji šoli. V prvem letniku smo imeli potopisno predavanje o prostovoljnem delu v Indiji v šolstvu – prav v tej šoli, v katero sem se kasneje trikrat vrnila.  Po koncu predavanja sem si rekla: »Jaz hočem v Indijo. Enkrat bom šla v to šolo, RES bom šla!« čeprav se mi je to takrat zdelo povsem neizvedljivo in nemogoče. Kako si bom jaz enkrat upala iti tako daleč?

Ne vem točno, kaj me je na tistem predavanju tako navdušilo – ali so bile to zares lepe fotografije, ali je bil način dela in poučevanje, ki sem si ga želela že takrat, ali morda vse tiste barve (v Indiji se zares pisano oblačijo in jaz sem nora na barve), ali je bila le želja po pustolovščini in sem si v tistem trenutku želela tudi jaz doživeti kaj takega, kot je doživela ta prostovoljka v Indiji… Verjetno vse skupaj.

Skratka, takrat sem se »zapičila« v Indijo in to so bile moje sanje, da se enkrat zares odpravim tja. Če bi mi takrat nekdo predstavil kakšno državo v Afriki, bi se verjetno »zapičila« v tisto (tudi Afrika me je od vedno privlačila).

Štiri leta kasneje, v prvem letniku faksa, pa sem slučajno naletela na letak programa Pota. Dobila sem ga septembra na srečanju mladih v Stični, ampak sploh nisem gledala, kaj vse je bilo tam na kupu letakov in sem vse skupaj samo pospravila v predal. Tri mesece kasneje sem pospravljala tisti predal in ugotovila, da je informativni sestanek točno v tistem tednu. Zdelo se mi je, kot da mi je letak poslan v tistem trenutku, ker je bila na seznamu držav, v katere se lahko odpraviš, tudi Indija in celo tista šola, na katero sem si želela (mislim, da sem kasneje ugotovila, da je bila tudi ta prostovoljka, ki je imela potopisno predavanje, v Indiji s programom Pota, vendar na predavanju tega nisem zaznala, ker programa takrat še nisem zares poznala).

Poleg vsega pa se mi je takrat končno odprla realna možnost, da s študentskim delom zaslužim dovolj denarja (v srednji šoli se mi to ni zdelo izvedljivo), da bi si lahko sama krila stroške potovanja (nikoli nisem želela, da mi doma financirajo ta potovanja, čeprav so mi na koncu vedno dali kaj za na pot).

Ko sem prvič odpotovala, me je zasvojilo. Od takrat naprej sem vsa poletja preživela v tujini – do zdaj, ko mi je korona prekrižala načrte.

Katera je tvoja najbolj bogata izkušnja iz misijonov?

Težko rečem. Vsaka me je po svoje spremenila, navdušila, obogatila. Z vsako sem odkrila kaj novega. Kaj novega o svetu, o drugih kulturah, o ljudeh in njihovem življenju in hkrati kaj novega o sebi.

Lahko pa rečem, da mi je mogoče še posebej dragocena prav zadnja izkušnja v Indiji (moja tretja Indija), ko sem se tja odpravila čisto sama. Nekateri prijatelji so me takrat kar malo ‘občudovali’, ker sem šla sama v Indijo – ženska, po vrhu še »blondinka« in SAMA. Jaz se nikakor nisem počutila tako pogumno, kot je mogoče zgledalo. Že dve leti sem načrtovala, da se bom v Indijo ponovno vrnila takrat, ko bom absolventka. In ker nisem našla nikogar, ki bi šel z mano, sem šla sama. Bila sem odločena, da bom to izpeljala in ne bom zaradi strahu pustila svojih sanj in idej. Malo me je stiskalo in bila sem tako neodločena, da nikomur nisem povedala, da bom kupila letalsko karto. Mami sem potem samo poklicala in rekla, da imam kupljeno karto. Vedela sem, da če bi ji prej povedala in bi rekla kaj »napačnega«, v smislu, da je to nevarno ali da ne bi mogla sama v Indijo, bi si lahko premislila. Doma mi sicer nikoli niso nasprotovali, za kar sem jim izredno hvaležna, vseeno pa jih je bilo malo strah. Mami je dala za kakšno mašo in sprejela moje popotniške podvige. 😊

No, ta izkušnja se je na koncu izkazala za najboljšo. To, da sem premagala strah in šla sama, me je zares obogatilo, poleg tega pa sem bila tam samo zanje in jim posvetila ves svoj čas. Že doma sem se nekaj časa pripravljala na poučevanje in sem imela s seboj ogromno idej in tudi materiala. Vedela sem, kaj jim želim dati. Poleg tega pa sem imela veliko časa zase (živela sem sama). Dopoldan sem učila v šoli, popoldan pa sem imela svoj čas, da se v miru pripravim na pouk. Delala sem to, za kar sem se pripravljala, saj sem imela svoj razred. Prej smo se s prostovoljci vedno prilagajali, učili smo skupaj, načrtovali (kar je vsekakor tudi odlična izkušnja), ampak takrat sem šla z namenom, da v praksi preizkusim način poučevanja, ki me je na faksu zelo navdušil. In res sem se lahko posvetila temu. Poleg tega pa sem imela več časa zanje. Takrat sva se z Mojco (ustanoviteljico šole) ogromno pogovarjali, več kot kdaj prej (prej smo več časa preživeli tudi s prostovoljci). Povedala mi je ogromno zanimivih stvari o šolskem sistemu in življenju tam. Mislim, da sem takrat izvedela več, kot kadarkoli prej. Ta izkušnja mi definitivno ostaja v posebnem spominu. 

Skozi vsa potovanja te je spremljal ples. Kako si ples prenašala po različnih kulturah in katere na novo naučene plesne korake najraje zaplešeš?

Že od nekdaj sem rada plesala, vendar sem s tem bolj resno začela šele v srednji šoli. Hodila sem na zumbo, ki jo je vodila ena od vzgojiteljic v dijaškem domu. Ker sem bila redna obiskovalka in sem znala vse koreografije, me je prosila, če bi prevzela vodenje, ko je odšla na porodniško. Te koreografije so me kasneje spremljale na vseh potovanjih.

Opazila sem, da se otroci tam veliko hitreje učijo in imajo ples veliko bolj ‘v krvi’, kot pri nas. V Gani so preizkušali zvočnike, ki so jih pripravljali za proslavo ob koncu šolskega leta, in samo, da se je prižgala glasba, je bila gruča otrok na dvorišču in vsi so plesali. Tega v Sloveniji še nisem doživela. V Indiji imajo redno na urniku prav predmet ples. Vidi se jim, da plešejo že od malega in da je ples del njihove kulture. Zato se tudi veliko hitreje naučijo gibe in posnemajo korake. Tudi v Sloveniji sem že nekajkrat vodila zumbo na oratoriju in otroci tukaj so potrebovali veliko več časa, da so mi sledili, pa tudi bolj jim je nerodno. V Indiji, Braziliji in Gani so me vedno znova prosili, če bi lahko spet plesali.

Še posebej so me navdušili Brazilci. Tam smo se zares naplesali. V Braziliji je ples res velik in močan del njihove kulture. Vsi plešejo… Zelo dobro plešejo! Jaz jim nikakor nisem sledila. Kot bi se že rodili z občutkom za ples, kot da imajo to že v telesu. 😉

Novih korakov se v resnici nisem naučila prav veliko. Vedno je bilo bolj pomembno preprosto to, da smo plesali.

Sama si med drugimi tudi bodoča učiteljica. Priča si bila različnim šolskim sistemom. Kateri te je najbolj presenetil in kakšna spoznanja si dobila na tem področju?

Vse izkušnje dela v šolah so me zelo obogatile – od teh v Sloveniji do tistih v Indiji in Gani. V Braziliji pa sem bolj delala v raznih mladinskih centrih, ki so mi dali drugačne, prav tako bogate izkušnje, ne pa toliko vpogleda v sam šolski sistem.

Presenetilo me je, da v Gani učiteljice še vedno tepejo otroke. Ali pa to, da v Indiji ne ponavljajo razredov, tudi če ne dosegajo minimalnih standardov znanja (vsaj v večini državnih šol). Ne gre samo za šolski sistem – gre za kulturo. Stvari in razmišljanje se tako razlikujejo, da so seveda tudi šolski sistemi drugačni.

Razlikuje se že izobrazba učiteljev. V Gani sem bila v zasebni šoli za revnejše in tam so imele učiteljice le končano srednjo šolo. V državnih šolah in bogatejših zasebnih šolah imajo diplomo.

V Indiji sem delala v šoli, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen z možem Anupom iz Indije. Že samo zato je bila drugačna, ker se oba trudita ozaveščati, kako pomembna je izobrazba, znanje angleščine ipd. Res se trudita ne samo imeti kvalitetno šolo in nuditi kvalitetno izobrazbo, temveč tudi spremeniti odnos do šolanja in izobrazbe. To pa je seveda dolga pot – v desetih letih je npr. maturirala le ena deklica iz cele šole (podatek je od dveh let nazaj, tako da je zdaj mogoče že kaj drugače, ampak za občutek).

Ogromno deklet pusti šolo, ker se poročijo in potem celo življenje skrbijo za moža in družino. V njihovi kulturi še vedno ni sprejemljivo (vsaj večinoma – v mestih se to že spreminja; ta šola je na vasi), da imajo fanta ali punco. Če se zaljubijo, starši zahtevajo, da se poročijo ali se nehajo videvati. Seveda se večina zaljubljenih deklet odloči, da se poroči.

Tudi odnos učiteljev je drugačen. Ko sva na šolo prišli dve prostovoljki in so učiteljice to videle, so hitro zagrabile priložnost in vsak dan je druga javila, da je zbolela in je ne bo v šolo, tako da sva midve prevzeli razred od tiste učiteljice. V enem tednu so manjkale vse učiteljice, vsaka en dan.

V Gani smo bile v šoli ravno ob zaključku šolskega leta, ko so pisali zaključne teste. Bila sem zraven v prvem ali drugem razredu. Še zdaj se sprašujem, kaj točno je bil namen tega, ker je učiteljica prebrala vprašanje, povedala odgovor in vsakemu učencu pokazala, kam naj ga napiše (niso še znali brati, ne pisati, vse so ‘preslikali’ iz table). Poleg tega pa so bila vprašanja kot npr.: Ali gredo danes zvečer tvoji starši ‘žurat’? Obkroži da ali ne. Kdo ima temnejšo kožo – ti ali tvoja mama? Itd. Ne razumem smiselnosti tega testa, imela sem občutek, kot da ga ni nihče prebral in so samo nekaj naprintali iz interneta, samo da so nekaj pisali.

V Gani sem ugotovila, da sem lahko prostovoljka tudi na drugačen način. Vedno sem imela v mislih, da grem tja zaradi otrok in da bom učila otroke, tam pa sem ugotovila, da lahko svoje znanje predam tudi učiteljem (zdaj zaključujem magisterij iz razrednega pouka), kar jim bo koristilo še veliko dlje, kot če otrokom pripravim nekaj zabavnih in poučnih ur in potem grem nazaj v Slovenijo.

Še bi lahko naštevala. Seveda nas stvari presenetijo, ker smo navajeni drugače. In to je čar spoznavanja različnih kultur in ljudi.

Te je kateri šolski sistem pozitivno presenetil v smislu, da bi prenesla kakšno stvar na naš, slovenski sistem?

Mislim, da ima vsak nekaj prednosti in slabosti. Težko rečem, da bi kaj prav prenesla, ker so si kulture tako različne. Mojca mi je enkrat dobro povedala – mi velikokrat tja pridemo z idejo, ki v naši kulturi seveda deluje, ko pa pridemo tja, moramo stopiti korak nazaj, pogledati širše ter ta naša »prepričanja« prilagoditi njihovi kulturi.

Tak primer so npr. pobarvanke. Pri nas velja, da niso najboljše za otroke, saj zavirajo njihovo ustvarjalnost. Tam nekateri otroci pred vstopom v šolo sploh še nimajo izkušnje s svinčnikom in papirjem. Če jim daš prazen list, ne naredijo nič. Pobarvanke so jim motivacija, jih spodbudijo, da naredijo nekaj. Treba je pogledati širše in odstopiti od edine možne poti. Mojca me je naučila prav tega in še veliko drugih stvari. Zdaj je že toliko časa v Indiji, da pozna naš sistem in pozna življenje tam, zato so bili pogovori z njo pravo bogastvo.

Vsekakor pa je ena pozitivna stvar, ki jo opažam pri njih, da so ljudje oziroma učitelji tam bolj sproščeni. To se je pokazalo sploh, ko smo z učiteljicami zaplesale zumbo. Plesale so še bolj navdušene kot otroci in seveda so vsi otroci ponavljali za njimi. Te sproščenosti nam v Sloveniji vsekakor manjka. Prevečkrat smo učitelji tisti, ki se postavimo na rob igrišča ali za kateder in opazujemo učence.

Tam so veliko manj obremenjeni z birokracijo in podobnimi stvarmi in se lahko bolj posvetijo otrokom, zaradi katerih so v šoli. Ne pravim, da je to vedno dobro. Brez učnih priprav tudi ne gre (kar tam včasih res manjka), ampak pri nas je tega ogromno.

Ni popolnega šolskega sistema in ni popolnih učiteljev. Povsod so možnosti za izboljšave, vedno. Menim tudi, da se lahko drug od drugega ogromno naučimo. Tako oni od nas, kot mi od njih. Od vsakdanjih in čisto življenjskih stvari, praktičnega in teoretičnega znanja o pedagoškem delu do sprejemanja drugih kultur, mnenj, sprejemanja različnosti itd.

Država, v katero se vedno rada vračaš, je Indija. Kaj te navdušuje pri tej in zakaj ravno Indija?

Pravijo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli. Mislim, da je res nekaj takega. 😉 Indija je bila moja prva pot, prva izkušnja prostovoljstva tako daleč od doma. Navdušila me je v vsem. V barvah, v vonju, v kulturi, predvsem pa mislim, da je šola tista, ki me vleče nazaj, ker se tam res počutim svobodno, dobrodošlo in sprejeto. Tam sem dobila ogromno izkušenj in hkrati uresničila svoje sanje, da bom lahko poučevala kot prava učiteljica. To mi je ob faksu res dajalo motivacijo, da je to pot oziroma cilj, ki si ga želim. Dobila sem motivacijo, da se splača vztrajati kljub tistim bolj »dolgočasnim« predmetom, saj so mi te izkušnje dale pogled jasnega cilja, da sem kljub vsemu vztrajala.

Kje v svojih dosedanjih potovanjih si doživela največji kulturni šok?

V Sloveniji, haha. 😊 Ko sem prvo leto mesec in pol preživela v Indiji, sem se tako navadila na trdo posteljo, slabe WC-je, pranje na roke, tuširanje s kanglico, mrzlo oziroma hladnejšo vodo za tuširanje (tam je tako vroče, da se voda segreje sama od sebe, v bolj hladni polovici leta – kot je pri nas spomladi – pa si malo vode zavrejo, da je za tuširanje bolj topla), prašne ceste, umazanijo, vročino, gnečo na vlakih, hrup in krave na cesti … Skratka, bilo mi je tako nenavadno priti domov in stopiti v čisto in veliko kopalnico in se zaviti v toplo posteljo.

Posebnega kulturnega šoka v Indiji pa nisem doživela. Niti nikjer drugje. Vsi so me pripravljali na to, ampak mislim, da sem si tako želela iti tja in tudi pričakovala sem umazanijo, hrup, vročino itd., da me te stvari res niso presenetile. Vedela sem, kam grem in na to sem se dobro pripravila. Vse mi je bilo del spoznavanja nove kulture. Vznemirljivo, zabavno … Mogoče me je edino ena stvar zares presenetila, ko sem stopila na Indijsko zemljo – izstop iz klimatiziranega letališča (in kjerkoli imajo klimo, jo prižgejo do konca) in vame je butnil indijski zrak – vlažen, vroč, polno sopare, ki me je skoraj zadušil. Najprej sem mislila, da to samo iz nekje piha, da se moramo umakniti in bo bolje. Potem pa sem začela ugotavljati, da je to dejansko njihov zrak. Prvih par minut sem res kar malo težko dihala, ker je bila taka sprememba, a kmalu se telo navadi. Ko sem drugič in tretjič stopila v Indijo, me to niti ni več toliko presenetilo. Mislim, da je telo pametno in si te stvari zapomni. 😉

Teji se zahvaljujemo za njen čas, pozitivno energijo, iskrenost in pripravljenost, da je delila z nami te dragocene izkušnje. Neverjetno, kaj vse nam lahko prinese prostovoljno delo, kajne? Morda res ne dobimo materialne koristi, a že ta pogovor s Tejo nam da vedeti, da ti duhovna plat in življenjske lekcije, ki jih prostovoljenje lahko da, ostanejo za vse življenje.

Intervju pripravila: Ines Bernot

Foto: arhiv Teje Sulejmanovič