V poletnem času nas je obiskala misijonarka s. Agata Kociper, ki deluje v Braziliji na Amazonskih planjavah. Povprašali smo jo, kako zgleda njeno misijonarjenje in kako je prepoznala svoj misijonski poklic.

Naj izkoristim možnost, da se z »misijonskim utripom« hkrati zahvalim vsem, ki nas na kakršen koli  način  spremljate in podpirate. Pred vrnitvijo nazaj v misijone, sem poromala k Mariji Vnebovzeti v Turnišče, kjer sem položila pred njo vse vaše in moje namene, zahvale in prošnje.

39 LET NA AMAZNSKIH  PLANJAVAH, letos pa me je pot ponovno zanesla domov v Slovenijo.

Taki moji  prihodi v domovini so vedno duhovna in fizična okrepitev, kakor tudi rast v povezavi s skupnostmi in s cerkvijo;  Letos smo misijonarji bili še posebej povabljeni za sodelovanje misijonskega pričevanja na 2 dekanijah:  Ptuj in Zavrč. To je bilo organizirano v sklopu tridnevnice ob 10. obletnici smrti misijonarja p. Miha Drevenška. Tako sem imela  možnost misijonskega pričevanja v petih župnijah. Zahvala gre minoritom,  pobudnikom te iniciative in  dekanom župnij, ki so se angažirali in tudi poskrbeli za logistiko. 9 misijonarjev nas je v treh dneh sodelovalo vsak na petih župnijah. Začutili smo tako misijonarji kot verniki in duhovniki kako je takšna  evangelizacije za vse pomemben trenutek za poživitev vere in konkretne misijonske zavesti.

Povsod dodam veselo sporočilo, da letos obhajamo 150 LETNICO DRUŽBE FMA (Hčera Marije Pomočnice). Spominjam se moje formacijske dobe na Gornjem trgu v Ljubljani, kako smo se kandidatinje učile himne ob 100. obletnici Družbe in sem si štela v čast, da sem vstopila v Družbo ob tem jubileju. Letos pa imam srečo obhajati 150 letnico  na dveh celinah, sedaj tukaj v  Sloveniji, potem pa še v Braziji, moji misijonski deželi. To mi da še bolj občutiti veličino gorčičnega zrna, ki je padlo v tako dobro zemljo, da je zraslo v mogočno drevo in raztegnilo svoje veje nad vse celine sveta. Bogu in Mariji Pomočnici moja hvaležnost, da smem biti živi kamenček v Marijinem svetišču in povsod koder me vodi božja pot.

MOJA MISIJONSKA POKLICANOST sega prav v dobo moje začetne formacije. Kot aspirantke in postulantinje (dekleta, ki smo želela postati redovnice) na Gornjem trgu v  Ljubljani smo odkrivale karizmo Družbe in naše misijonsko poslanstvo. Don Boskov  zgled; storiti vse za rešitev duš mladih, in zgled Marije Mazzarello; znati se približati vsaki deklici na njej lasten način, sta me navduševala za zaupanje v božje načrte.

Ob  misijonskih nedeljah smo  poživljale tudi misijonsko razsežnost  Družbe. Prihajali so misijonarji, ki so nam govorili o svojem izkustvu. Ob zaključku predstavitve je večkrat sledilo tudi izzivalno vprašanje: “BI KATERA OD VAS ŽELELA V MISIJONE?”  Nekatere  so veselo dvignile roko, jaz  pa sem vedno mislila, da je to za druge in ne za mene.

Spominjam se, kako smo  postulantinje v Ljubljani na  misijonsko nedeljo okrasile obednico z misijonskimi plakati in zemljevidom sveta. To naj bi nam bilo za vspodbudo molitve  za misijone, pa tudi za razmišljanje o božjem klicu v tem  Gospodovem vinogradu.

Končno se porodi misijonski poklic.

Bilo je na misijonsko nedeljo, ko smo imeli v Šentjakobski cerkvi predstavitev misijonov ob diapozitivih. Bila sem  vesela, da sem spoznala nekaj malega o misijonih. Ko se vrnem domov od maše, se moj podgled nenadoma ustavi pri zemljevidu sveta ter se mi  pojavi vprašanje: »Kaj pa če bi tudi jaz šla v misijone?« Od tedaj naparej me ta misel ni več pustila na miru. Le krepčala se je in končno sem po treh letih prvih zaobljub naredila prošnjo za odhod v misijone. Moja prošnja je bila odobrena od vrhovne predstojnice Sr. Rosetta Marchese. Dosti časa za dozorevanje  misijonskega poklica je bilo  potrebno. Šla sem v Rim študirat misiologijo na papeško Univerzo Urbaniano in na praznik sv. Janeza Boska sem skupaj z 21 sestrami prejela destinacijo misijona. Moja destinacija: Brasil – Amazonija. 14. septembra 2022 bom  z vesseljem pela z Marijo  MAGNIFIKAT za 39 let misijonske dela med indijanskimi plemeni Rio Negro.

Želim se ob tej priložnosti vsem skupnostim Slovensko-hrvaške inšpektorje »Marija Pomočnica« zahvaliti za vse molitve in misijonsko animacijo v krogu tistih, med katerimi  delujete.  Moje srce pa tudi utripa s poklici v domači inšpektoriji. Vesela sem da število kandidatinj raste. Naj jih Marija krepi s svojim zgledom, da bodo z veseljem vsak dan sledile božjemu klicu do konca. 

Moj misijonski pozdrav, s. Agata Kociper, FMA