Biti oče je včasih prava pustolovščina. Je zahtevno in neprecenljivo poslanstvo. K sreči imajo očetje velikega priprošnjika in zavetnika v sv. Jožefu (ki med drugim očetovsko bdi tudi našo družbo FMA, saj je izbran tudi za našega zavetnika). Tokrat je z nami svojo pustolovščino očetovstva delil mlad očka Miha.

“Kot mladostnik sem na ulici ali morda v trgovini včasih opazil, kako se majhen otrok zoperstavlja svojim staršem, ki so mu kupili napačno igračo, premajhno liziko ali le 2 kepici sladoleda in pri tem toči krokodilje solze. Pri tem sem vedno začutil samozavest, kako bom jaz kot oče brez težav obvladoval tovrstne situacije. Moj zaključek je bil jasen – nikdar si ne bom dopustil, da bi me moj otrok pripeljal do tolikšne zbeganosti in sramu, v kakršnih so se znašli ti nemočni starši. Poleg tega sem kot mladostnik pričakoval, da bodo po poroki z novo ustvarjeno družino najtežja leta »dela na sebi« že za mano. Dokončno izgrajen se bom namesto s svojo »podstreho« ukvarjal le še s svojo družino, da bo za vse ustrezno poskrbljeno. Kaj hitro pa sva z ženo opazila, da najin trud pri vzgoji ne obrodi željenih sadov in da se družinska dinamika ne odvija po pričakovanjih. Pri tem me je spomin občasno ponesel nazaj k razburjenemu otroku na tisto ulico ali morda v trgovino, kjer sem nekoč občutil zaupanje v svojo očetovsko moč, o kateri sedaj ni bilo več sledi. Kaj se je zgodilo z menoj, da mi te »preproste« zadeve uhajajo iz rok?

Sedaj lahko rečem, da je bil prvi korak v pravo smer trenutek spoznanja, da moja naloga ni spremeniti otroka ali njegovega vedenja, ampak v prvi vrsti naravnati sebe in moj pristop k neprijetni situaciji. V resnici otrok ne ruši moje avtoritete iz želje po trpinčenju svojega starša, ampak zgolj na neroden način izraža svojo neobvladljivo stisko, ki se skriva pod oblaki neprimernega vedenja. Vsakič, ko ozavestim to spoznanje in uspem namesto reševanja lastne vrednosti in avtoritete s sočutjem prepoznati, kaj se skriva za temi nevihtnimi oblaki, se znova počutim kot najbolj sposoben oče na tem svetu. Danes lahko rečem, da sem hvaležen Njemu, da nama je z ženo že kot prvega poslal otroka z močno voljo in s tem terjal najin trud in nadaljnje delo na sebi, kar je začelo obračati stvari na bolje. Ob njem je strmoglavila mojo očetovsko togost, ki je včasih preraščala v togotnost. Od bojne obrambe svojih ran je v viharnih situacijah moje očetovstvo počasi prestopilo na drugo stran, v zagnano iskanje zavezništva in ekipnega duha, česar nastali problem ne more potopiti. Z božjo pomočjo in vztrajnostjo sva z ženo predvsem po zaslugi njenega neutrudnega iskanja rešitev uspela kreniti na prožnejšo pot starševstva. Za pomoč vsem staršem pa prosimo svetega Jožefa, ki je proti logiki in toku svojega časa sprejemal pogumne odločitve in vodil svojo družino v trdni veri Vanj, ki je naša moč in naša rešitev.”

. Miha