Darovati pomeni dati komu kaj v last brez plačila. Pri Judih je veljalo, da je vsak prvorojenec Gospodov, zato so prvorojene dečke kmalu po rojstvu prinesli v tempelj in darovali zanje daritev: bogatejši jagnje, revnejši pa dve grlici ali dva golobčka. To je bilo znamenje zahvale za prvorojenca, ki so ga prejeli v dar brez plačila.

Klic k darovanju, deljenju in prinašanju je zapisan v človeško srce menda kar z velikimi tiskanimi črkami. Lepo nam je, ko s kom podelimo svoje dogodivščine življenja, skrbi ali veselje, prav tako nas preplavi poseben občutek, ko nekomu podarimo svoj čas, besedo ali pa točno tisto dobrino, ki jo potrebuje. Tudi pred Gospoda lahko prinesemo popolnoma vsak trenutek svojega življenja: od veselja in pripovedovanja o zaljubljenosti, do vseh skrbi, kaosa tega časa, hrepenenj in dvomov. On bo to vzel v svoje svete roke in bo Njegovo. Vstopil bo v naše veselje in stiske in pokazal luč, da bomo lažje sprevideli, kako naprej.

Bogu lahko kot daritev prinašamo tudi naša premagovanja. Ta daritev ima pred Gospodom veliko vrednost, saj s tem krotimo lastno voljo in se lažje upiramo zlu. Duhovni učitelji priporočajo vsaj eno premagovanje na dan, pa naj bo to potrpežljivo vstajanje ob nočnem joku otroka, odpoved sladkim dobrotam, post, spoštljivo govorjenje in razmišljanje o osebah, ki nam niso najbolj pri srcu ipd.

Nekateri pa so Bogu na poseben način darovali kar vse svoje življenje, s tem pa tudi svojo voljo. Popolnoma so se mu darovali, zato rečemo, da so se mu posvetili. To so duhovniki, redovnice in redovniki, ki danes še posebej praznujejo. Naj nas njihov zgled umiranja lastni volji spodbuja, da bomo tudi mi v sebi okrepili željo za lastna premagovanja.