Na večer sobote, 21. marca, je v 93. letu življenja in v 70. letu redovnega poklica odšla v Očetov objem naša s. Terezija (Rezka) Krajnik, hči Marije Pomočnice.

Hvaležne smo ji za njeno darovanje med mladimi s prisrčnim nasmehom, za poučevanje španskega jezika, za ljubezen do domovine, za vsako molitev in v zadnjem obdobju tudi za njeno tiho darovanje na bolniški postelji.

S. Rezka se je rodila 17. junija 1933 v Godešiču pri Škofji Loki in bila krščena še isti dan. Njena starša, Janez in Antonija, sta bila globoko verna. V svojo družino sta z odprtim srcem sprejela deset otrok, a so štirje umrli že zelo majhni zaradi otroških bolezni. S. Rezka se je rodila kot deveti otrok in je po smrti mlajšega bratca v družini ostala najmlajša.

Kot družina so radi romali na Brezje. Tam je leta 1938 Marija Pomagaj čudežno ozdravila Tončko, rojeno sestro s. Rezke. Ta Marijin poseg je Krajnikovo družino močno zaznamoval in jo krepil v letih preizkušenj, ki so sledile med drugo svetovno vojno. Že leta 1943 je družina morala zapustiti dom in poiskati zavetje v varnejšem kraju.

Leta 1945 je Krajnikova družina zbežala v Avstrijo, kjer je tri leta preživela v taboriščih. Konec leta 1948 se je del družine odpravil v Argentino. Tam je bila Rezka sprejeta v internat Hčera Marije Pomočnice in tri leta obiskovala njihovo šolo. Njihov zgled jo je tako nagovoril, da se je odločila, da tudi sama postane sestra.

Svojo pot redovnega oblikovanja je začela na spominski dan blažene Laure Vicuña (22. januarja) – pozneje ji je bila zaupana naloga zbiranja gradiva za njeno beatifikacijo. Začetno formacijo je opravila v skupnosti v Argentini. Dve leti noviciata je preživela v Italiji, nato pa se je posvetila pedagoško-teološkemu študiju v sestrski izobraževalni ustanovi v Torinu. Leta 1961 se je vrnila v Argentino.

Svoje poslanstvo je živela na Ognjeni zemlji, v Patagoniji in v Buenos Airesu. Delovala je kot učiteljica, asistentka, katehistinja in profesorica humanističnih predmetov ter sodelovala pri različnih dejavnostih v oratoriju. Skrbela je tudi za dekleta, ki so se pripravljala na redovni poklic.

Leta 1990 je odšla v ZDA k svojemu bratu Pavletu, ki je bil župnik in je že nekaj let skrbel za ostarele starše, ki so se iz Argentine preselili k njemu. Nekaj let po očetovi smrti je mama oslabela, zato se je s. Rezka pridružila bratu pri skrbi za stoletno mamo. Zanjo je skrbela tri leta, do njene smrti. Nato se je vrnila v sestrsko skupnost v Argentini.

V tistem času se je odvijal proces osamosvajanja Slovenije. Skrita želja s. Rezke, da se še kdaj vrne v domovino, se je uresničila leta 1995. Skupaj s svojo rodno sestro Tončko se je vrnila v Slovenijo; obe sta se vključili v življenje in poslanstvo svojih redovnih skupnosti. S. Rezka je delovala v skupnostih v Ljubljani na Gornjem trgu, na apostolski nunciaturi in na Bledu. Po njenih besedah je bila ena njenih lepših nalog pomoč pri postulaturi za beatifikacijo Lojzeta Grozdeta. Dolga leta je vodila tečaje tujih jezikov: španščine, italijanščine in angleščine. To je bilo njeno polje oznanjevanja Kristusa.

Z leti so se vse bolj kazali znaki staranja. Zadnjih sedem let je bolniška postelja postala prostor tihe daritve in sestrinskega občestva.

S. Rezka je bila žena molitve in je gojila globoko ljubezen do Marije Pomagaj z Brezij ter do svoje domovine Slovenije. Bogu smo hvaležne za dar njenega bogatega in globoko duhovnega življenja. Naj daritev njenega življenja obrodi bogate sadove v Bogu za dobro mladih in vseh, ki oznanjamo Kristusovo odrešenje. 

Besedilo: povzeto po govoru inšpektorice s. Mateje Kranjc

Fotografija: Arhiv FMA