s. IRENA NOVAK (17. 8. 1960 – 30. 3. 2026)

Dan po Cvetni nedelji je v večni Jeruzalem tiho vstopila s. Irena Novak FMA. V polnosti je zaživela velikonočno skrivnost, s katero je bilo prežeto skoraj 45 let njenega življenja v redovni družbi Hčera Marije Pomočnice.

Sestra Irena se je rodila 17. avgusta 1960 kot prvorojenka petih otrok staršema Antonu in Julijani v vasi Zajasovnik, na meji med Štajersko in Kranjsko. Življenje na hribovski kmetiji je zahtevalo trdo delo. Družinsko življenje je bilo zaznamovano z vsakodnevno molitvijo, nedeljsko sveto mašo ter pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot. Otroci so bili predvsem po zaslugi tete spodbujeni, da so večkrat obiskali sveto mašo tudi med tednom pred poukom. Tako si je Irena že zgodaj želela prejeti prvo sveto obhajilo in ni hotela čakati do drugega razreda. Njena vztrajna prošnja je obrodila sadove: v prvem razredu je prejela prvo sveto obhajilo, naslednje leto pa sveto birmo.

Odločitev za redovni poklic se je razvijala znotraj vsakodnevnega družinskega življenja in odnosov v sorodstvu, kjer so imeli lepe stike z raznimi redovnicami – usmiljenkami, uršulinkami in Hčerami Marije Pomočnice. Slednje je spoznala v tretjem razredu, ko je s sosedovo deklico in sovrstnico Bernardo odšla za dva tedna na počitnice k sestram v Ljubljano. Irenin zaključek ob vrnitvi domov je bil: »Zdaj pa vem, kam bom šla po osmem razredu!« In res, po končani osnovni šoli se je preselila k sestram v Ljubljano na Gornji trg.

Svojo pot redovnega oblikovanja je kasneje nadaljevala na Bledu in v Rimu – Castel Gandolfu, kjer je 5. avgusta 1981 izpovedala prve redovne zaobljube. Dve leti je še ostala v Italiji, nato pa se je vrnila v Slovenijo. Kot katehistinja je delovala v različnih župnijah. Devet let je zavzeto, predano in natančno opravljala delo inšpektorialne tajnice ter več let tudi delo tajnice pri Konferenci redovnih ustanov Slovenije. Deset let je kot knjižničarka delala na sestrski fakulteti Auxilium v Rimu. To poslanstvo je sprejela v duhu pokorščine, čeprav je zelo pogrešala domovino Slovenijo. Ko se je vrnila v domovino v skupnost Ljubljana-Rakovnik, se ji je tam pridružila onemogla mama. Skupaj s sestrami in svojimi domačimi je dobro leto do mamine smrti skrbela zanjo. Po enem letu v skupnosti na Bledu so jo predstojnice znova poklicale v Rim, tokrat v vrhovno hišo, kjer je delala v arhivu. V začetku leta 2024 so nastopile resne zdravstvene težave. Vrnila se je v Slovenijo. Kljub bolezni je vedno poskušala dati vse od sebe in se vključevati v življenje skupnosti. Še zadnji petek, dober teden dni pred odhodom v večnost, je dopoldne prejela zakrament svete spovedi, pripravila pogrinjke za prvoobhajance, ki so popoldne prišli na duhovne vaje v Marijin dom, bila s sestrami pri kosilu in pomagala pri pospravljanju posode. Nato se ji je bolezen v trenutku nepovratno poslabšala in v enem tednu je dozorela za večno domovino.

Skupnost, sorodniki in znanci smo se od nje poslovili v hvaležnosti Bogu za njeno bogato in globoko duhovno življenje, za prijazno navzočnost, za ljubezen do domovine, Cerkve in redovne družine.

(povzeto po govoru inšpektorice s. Mateje Kranjc na pogrebu s. Irene Novak, 1. 4. 2026)