Zahvalna nedelja nas sama po sebi vabi k hvaležnosti. Ob mizah lahko okušamo sadove narave. V jesenskem soncu občudujemo raznolikost barv. Drug v drugem lahko prepoznavamo delo Božjih rok … Sestre hčere Marije Pomočnice (FMA) pa imamo dodaten razlog za zahvalo Bogu. Na današnji dan mineva 50 let, odkar je prag večnosti prestopila s. Alojzija Domajnko, ki je zaznamovala življenje sester FMA v Sloveniji.

Poglejmo nekaj drobcev iz življenja te močne žene. Rodila se je leta 1897 v Bučečovcih pri Ljutomeru in kmalu začutila klic po redovnem življenju. Ta jo je pri 25 letih vodil v Italijo, kjer je vstopila k sestram Hčeram Marije Pomočnice. Teh redovnic v Sloveniji takrat še ni bilo. Po 17 letih se je na prošnjo slovenskih salezijancev, da bi hčere Marije Pomočnice prišle tudi v Slovenijo, z nekaterimi drugimi slovenskimi sestrami vrnila v domovino. Sestre so pomagale salezijancem, predvsem pa so delale na področju vzgojnega dela z dekleti in otroki: dnevni oratorij, internat za študentke, vrtec.

V času druge svetovne vojne in po njej je bilo zelo hudo. Dekleta so morala za nekaj časa zapustiti njihovo hišo, sestre so živele v negotovosti in pomanjkanju. V tem času se je s. Alojzija izkazala za ženo močne vere, ki je znala opogumljati ostale, da so v sebi ohranjale mir in pripravljenost na vse, tudi na prisilno delo, če bi bilo potrebno, ali mučenje.  Po vojni so jim odvzeli hišo na Karlovški, zahtevali, da zaprejo vrtec, odpustijo dekleta, odložiti so morale redovno obleko, se znajti glede zaposlitve in stanovanja … Iz ust predstojnice pa ni bilo slišati besede čez tiste, ki so jih metali iz hiše. Sestre je spodbujala, naj molijo zanje in za njihove duše. Leta 1947 je vrhovna mati sestro Alojzijo pooblastila za prevzem vseh odgovornosti v zvezi z družbo na področju tedanje Jugoslavije. Tri mesece kasneje so sestro Alojzijo aretirali in za mesec dni odvedli v zapor. Tudi po izpustitvi so sledila še mnoga mučna zaslišanja.

Sestra Alojzija je zaslužna, da so sestre ohranile svoj poklic tudi v času, ko zaradi razmer niso smele živeti v skupnosti in so bile razkropljene po Sloveniji in Hrvaški. Ko so jo pred smrtjo – umrla je leta 1970 –  vprašali, kako je to zmogla, je odgovorila: »Vse je možno, če zaupamo v Boga, v katerega moramo toliko bolj zaupati, kolikor manj možnosti je, da bi se zadeva lahko rešila s človeškimi sredstvi. Takrat je Gospod primoran, da jo razreši sam in jo razreši po Božje.«