Zadnji dan v letu nas sam po sebi kliče, da pogledamo nazaj, na vse, kar smo doživeli, se naučili, preizkusili … Sestre hčere Marije Pomočnice (FMA) smo iz različnih skupnosti naše Slovensko-hrvaške inšpektorije (province) zbrale nekaj dragocenih zapisov, kako gledamo na leto 2020:

• Spoznala sem, da se je veliko spremenilo v medsebojnih odnosih, da je več pozornosti do starejših, bolnih, da se mladi žrtvujejo in da radi priskočijo na pomoč.

• Epidemija koronavirusa je močno zaznamovala ljudi vseh celin. Tako smo mogli spoznati, kako je življenje ranljivo in enkratno na zemlji. In kakor pravijo nekateri, da je svet ob tej bolezni upognil kolena in tako tudi tisti, ki so živeli tako rekoč brez vere. Kako važno je, da skrbimo za svoje zdravje in tudi za zdravje svojih bližnjih. Zato nas pri upoštevanju predpisov nagiba osebna vest in krščanska ljubezen. Osebno živim v upanju in zaupanju v Boga, v prošnji, da bi prenehala ta epidemija, da bi uspelo znanstvenikom iznajti uspešno zdravilo. Žal mi je ljudi, ki so postali pozitivni na bolezen. Prosim Gospoda, da bi vsi zdravstveni delavci imeli moč, ljubezen in pogum biti ob strani tem bolnikom. Žal mi je vseh, ki so zaradi smrti izgubili svoje drage, zato prosim Gospoda, naj bo usmiljen z umirajočimi in zato rada ponavljam vzdihljaje, ki so bile pogosto v srcu in na ustih svetega spomina s. Alojzije Domajnko: “Božje srce Jezusovo spreobrni grešnike, reši umirajoče, osvobodi uboge duše v vicah.” In ker je zdravilo te dni že prišlo, zato zahvaljujmo Gospoda in našo nebeško Mater Marijo Pomočnico.

• Vsi se učimo. Učimo se vse življenje. Učimo in odločamo. Tudi odločati se je treba vedno znova. Odločitve so lahko življenjske in vsakdanje. Večje ali manjše. Pametne ali nespametne, modre ali manj modre, povezane z Božjo voljo ali navdihom ali samo po svojem navdihu. Vsi smo božji otroci in božji ljubljenci. In kako smo povezani in poslušni tem navdihom? Jezus Kristus je bil pravi Bog in pravi Človek. Evangelij nas uči, kako naj ga posnemamo mi ubogi grešniki. Lahko k Njemu kličemo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo. Poglej na nas, ti ki poznaš vso našo notranjost, misli, besede in dejanja. Zahvaljujemo se ti, da si nas s svojim križem odrešil. Spremi naše male križce… Zahvaljujemo se ti za tvojo večno navzočnost med nami.

• Leto 2020 se je gotovo zapisalo v zgodovino človeštva – zaradi pandemije in njenih posledic, ki jih je ta bolezen prizadela, jim vzela drago osebo ali tudi njim in njihovim svojcem onemogočila normalno življenje. Vsi ukrepi s strani Cerkve in Države se mi zdijo dobri, saj so dani za to, da bi obvarovali človeška življenja. Prav vsi ti ukrepi kažejo na dragocenost življenja, ki smo ga prejeli od Boga in na ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Posebna dragocenost je duhovna oskrba bolnikov s strani duhovnikov, pomoč in bližina svojcev, njihovih družin, zdravstvenih ustanov, šolstva ter ljudi različnih poklicev in ustanov, pa tudi prostovoljcev, ki so bili pripravljeni priskočili na pomoč ljudem v stiski. To vse govori, da je človeško življenje dragoceno v Božjih in človeških očeh in da ga je potrebno varovati in skrbeti za vsakega posameznika. Bogu sem hvaležna za tako lepe in plemenite zglede, pa tudi sama sem bila spodbujena k poglobljeni molitvi in goreči prošnji k  Bogu, naj se nas usmili in nas reši te hude bolezni.  Marijo prosim milosti in varstva za vse, ki se posvečajo bolnikom v teh težkih časih. Vsem pa, ki so izgubili boj z boleznijo in so umrli, naj jih Gospod sprejme  v svoje kraljestvo. Zelo sem bila ožaloščena, ko sem slišala za ljudi, ki ne verjamejo, zanikajo in ne sprejemajo zaščitne ukrepe proti bolezni, da bi obvarovali sebe in bližnje in jim je malo mar za tiste, ki jih je prizadela bolezen ali so izgubili koga od svojih dragih. Za tiste, ki zanikajo resničnost bolezni, prosim Gospoda za milost, naj spregledajo. Hvala Bogu, da je še mnogo dobrih ljudi, ki vidijo v človeku brata in so pripravljeni darovati svoj čas, moči in znanje, da bi pomagali ljudem v stiski. Vsi ljudje smo na isti ladji  človeške zgodovine, pravi papež in je prav da, si pomagamo. Tako bo tudi cepivo proti virusu bolj učinkovito. To je dobro za telo. Kaj pa virusi, ki uničujejo dušo! Ali se zavedamo, da obstaja tudi to cepivo za zdravje duše – in to je sv. spoved. Božja ljubezen do nas ljudi je velika in On nas uči prave ljubezni do bližnjega. Zato radi pristopajmo in prejemajmo zakramente, saj so ti dar Boga, ki biva med nami! 

• Na koncu vsakega leta se dela bilanca, se pogleda nazaj, kako se je odvijalo preteklo leto, ki je bilo tokrat prav posebno, saj je bilo zaznamovano z do sedaj nepoznano preizkušnjo – z epidemijo. Božična zgodba, ki nas še vedno prevzema nam je pokazala duhovnika Zaharija, ki je ostal nem ob angelovem sporočilu. Tako smo tudi mi obnemeli ob vsem tem letošnjem dogajanju, vendar pa nas je po drugi strani spodbudilo, da ni toliko pomembno, da bi se zgolj posvečale vsem tem težavam ali okoliščinam, ampak poslanstvu, ki nam ga Bog vsak dan zaupa – temu namreč, kako bi ljubili Boga in tiste, h katerim smo poslani. Nobena epidemija ne more ustaviti apostolskega duha. Tako sem se ob omejitvah učila ponižno dati prednost Božjim načrtom pred svojimi, da bi vedno globlje začutila Božjo ljubezen in se močneje zavedala Njegove navzočnosti v svojem srcu preko osebne in skupne molitve, preko obhajanja evharistije, ki je to leto postala še bolj dragocena. V bratskem, družinskem življenju, ki je tako postalo še bolj intenzivno pa sem se učila posvečati pozornosti tistim skrajnostim svojega vedenja, ki bi lahko bila drugim neprijetna in presegati težave. Jezus nas je zasipal z ljubeznijo in nam kaže, da kljub našemu najslabšemu položaju, ko smo včasih daleč od Njega, nas priteguje in vabi v novo leto, ki je pred nami, da bomo z Njegovim blagoslovom oznanjali njegova velika dela in Njegovo rešitev, ki prihaja po Njegovih rokah v upanju na bogato in rodovitno poklicno leto. To prosimo tudi po priprošnji Marije Pomočnice in sv. Marije D. Mazzarello.

• Ni najpomembnejše kdor veliko govori, ampak kdor zna veliko razmišljati. Imamo pa tako in tako veliko priložnosti, da se kaj novega naučimo v življenju in za življenje. 

• Naučila sem se predvsem potrpežljivost v sprejemanju trenutka za trenutkom. Spoznala sem, da kar v življenju živiš in delaš, to v starosti izražaš ter da je potrebno težke stvari osmisliti, jih darovati in jih spremeniti v molitev.

• Naučila sem se misliti preventivno, delati v Božji navzočnosti, darovati brezpogojno, brez predsodkov in pričakovanj … Bog je ljubezen, predati se Njegovim navdihom …

• Naučila sem se hvaliti Sv. Trojico, ko sem hodila po stopnicah, ko sem se srečavala s sosestrami in drugimi osebami: Presveta Trojica, hvalim in slavim te v srcu moje duše, v srcu te sosestre … v mojih kolenih, v pesmi teh zvonov, v bitju ure, v srcih vseh ljudi, ki slišimo te odmeve. Pri vzdihu in izdihu sem ponavljala: Abba Oče, vsa sem tvoja. Naučila sem se bolečine, težave … darovati za duše v vicah in v zadoščenje za svoje grehe in grehe sveta.  

• V tem letu sem se naučila vse sprejemati z vero. Biti bolj potrpežljiva z drugimi, biti blizu tistim, ki so v stiski in trpijo z molitvijo, obiskom in poslušanjem. 

• U protekloj godini još sam snažnije iskusila da je najvažnije u životu predati se sa djetinjim pouzdanjem u Božje ruke te Ga moliti da me uzdrži u milosti i da snagu u izvršavanju Njegove volje.

• V življenju se večkrat doživi razočaranja, padce. Vedno pa me doseže in objame Jezusova usmiljena ljubezen, ki mi daje moč za nov korak na poti k Jezusu. Naučila sem se, da je Njegova ljubezen močnejša od mojega strahu.

• Mislim da tudi v tem letu, čeprav je bilo zelo posebno, ni bilo kakšnih posebnih spoznanj. S tem, ko hodim za Gospodom me uči v preprostosti vsakdana. Uči me predvsem zaupanja, gotovosti, da se Nanj lahko zanesem. To mi pomaga tudi, da z mirnostjo poskušam sprejemati Njegovo voljo, po dogodkih, kot prihajajo dan za dnem. Uči me tudi, da je najpomembnejša Njegova slava in ne kaj drugega. Ob tem pa odkrivam toliko Njegovih darov, da je lahko v srcu veselje in mir, predvsem pa hvaležnost.

• Če sem v teh dneh med delom v kuhinji prižgala radio Ognjišče, sem večkrat slišala besede: »Letošnji Božič je drugačen od drugih Božičev …«. Zato ni treba, da še jaz ponovim, da je letošnje leto bilo drugačno od drugih. Kajti prepričana sem, da je vsako leto nekaj posebnega in da mi/nam vsako leto Gospod govori nekaj posebnega, enkratnega. Tako sem tudi enkrat letos, ko sem preizkušala nek nov recept, presenečena ugotovila, kako lahko iz običajnih sestavin nastane nekaj novega, skoraj neprepoznavnega, dobrega, lepega in koristnega. Kajti Gospod zagotavlja, da On vse dela novo, pa čeprav iz običajnih sestavin, na običajne načine in v vsakdanjem življenju. Zato posredujem recept za malo drugačno potico, ki je dobra, bolj varčna od običajne orehove in ima kljub manjši količini orehov še vedno okus po orehih. Nadev pa povsem spremeni svoje nič kaj plemenito poreklo!