Božič – preprosto, bistveno, revno

Nekatere misijonarke v Latinski Ameriki, Oceaniji in Afriki pripovedujejo o božičnih običajih svojih ljudstev.

Misijonski urad družbe hčera Marije Pomočnice je zbral pričevanja nekaterih misijonark iz Latinske Amerike, Oceanije, Salomonovih otokov in Afrike, ki pripovedujejo, kako živijo Božič s svojimi ljudstvi.

Iz Brazilije – Amazonije, inšpektorije Naše Gospe iz Amazonije s. Claudia da Costa Matos, članica itinerantske skupine FMA, opisuje amazonski Božič:

“Beseda je postala Indijanec” – rojstni kraj enega od avtohtonih ljudstev pokrajine Alto Rio Negro: Izkušnja potovanja po Amazoniji nam omogoča, da razmišljamo o veličini stvarjenja in utelešenja. V teh krajih je božič vsak dan, na različne načine: od zore do mraka se uteleša Beseda, življenje cveti. Praznovanja se začnejo oktobra na velikem dogodku Círio de Nazaré, na katerem se na ulicah mesta Belém, zbere več kot dva milijona ljudi, ki spremljajo majhno podobo Jezusove Matere. Pogosto pravijo, da je sveča Nazaré božič prebivalcev Pará. (…) Ko nastopi advent, družine začnejo pripravljati svoje domove na prihod Jezuščka. V najpreprostejših domovih so jaslice postavljene v kotu sobe: vsak na svoj način so postavljeni koščki, Sveto pismo, vaza s cvetjem in sveča. Katoliške družine imajo vsak večer na svojih domovih božično devetdnevnico. Ob koncu devetdnevnice se odpravijo v kapelo ali župnišče, kjer skupaj s celotno skupnostjo praznujejo božič. Po maši se družine običajno zberejo na svojih domovih.

In Beseda je postala begunec” – Božič amazonskih migrantov:

Tako kot Jožef in Marija, ki sta iskala gostišče, se tudi številne družine znajdejo na ulicah, trgih, pod mostovi in na mejah. Pod ponjavami, v šotorih, na travi, na kartonih, nosijo žimnice, iščejo prenočišče, perejo oblačila in posodo v lužah in na pločnikih, kjer najdejo nekaj vode. Danes je veliko družin iz Amazonije ter drugih delov celine in sveta, ki še vedno iščejo gostišče in so preganjane: družine iz Venezuele in Haitija, ki prečkajo meje Amazonije in iščejo dostojne življenjske razmere.

“In beseda je postala slum” – Božič revnih v predmestjih malih in velikih mest:

V predmestjih in revnih četrtih. Da, v Amazoniji so predmestja in ‘favele’. Ne obstajajo le reke, gozdovi in živali. Tam živi velika večina avtohtonih ljudstev, ki so bila prisiljena zapustiti svojo zemljo ali pa so bila z nje izgnana. Številni običaji so bili opuščeni ko so zapustili svojo zemljo. Prihajajo tudi ljudje iz drugih pokrajin, ki iščejo boljše življenjske razmere. Čeprav življenje ne postaja nič boljše ljudje razvijajo neverjetno sposobnost za vsakodnevno preživetje z veliko mero ustvarjalnosti in odpornosti. Vsak dan je dan za preporod, novo iznajdbo in tek za boljšim življenjem. Božiček je za mnoge simbol božiča. V teh predmestjih božič praznujejo s hrano, pijačo in glasno glasbo. Družine se običajno zberejo v neki hiši, na dvorišču ali na hodniku in drug z drugim delijo tisto malo, kar imajo. Lepo je videti solidarnost. Vsak dobi tipično jed, skupaj s pijačo. In potem se zabava nadaljuje: “Veste, smo revni, a srečni.”

“In Beseda je postala gozd” – Božič na plantaži kavčuka:

Stvarnik se je želel učlovečiti tukaj, v gozdu, z vso njegovo biotsko raznovrstnostjo. Tu se vsak dan skrivnostno rojeva življenje s svojo edinstveno lepoto. Lahko ga imenujemo “jasli biotske raznovrstnosti”. Božič Deteta Jezusa v gozdu se pripravlja tudi z molitvijo devetdnevnice. Sodelujejo vse družine, jasli so pripravljene iz paličic in slame, da sprejmejo Jezusa. Vsako noč poteka devetdnevnica pri eni od družin. Družine živijo v tako imenovanih kolonijah, ki so v povprečju oddaljene med seboj eno uro hoje. Na božični večer se vse družine zberejo v skupnosti plantaže kavčuka, kjer je velika pojedina. Čez dan skupaj pripravljajo hrano s tem kar prispeva vsaka družina. Po slovesnem bogoslužju je za vse pojedina, sadje, pridelano in nabrano v velikem gozdu, kjer vse govori o Stvarniku, ki se je tu utelesil: Bogu, ki se še naprej uteleša in je navzoč kot življenje in obilje za svet.

Na Salomonovih otokih, pravi sestra Anna Maria Gervasoni iz province Marija Pomočnica, “se Božič praznuje med poletnimi počitnicami. Ljudje se vrnejo k svojim družinam, iz katerih prihajajo, in v času božiča se v glavnih vaseh otokov pripravijo praznovanja: dvetdnevnica in božična maša, igre in izzivi, pevski zbori, ki otroke in mladino zaposlijo z zanimivimi dejavnostmi, pogovori o različnih temah za odrasle in … najbolj pričakovano med vsemi … božično kosilo!

Seveda je tudi pri nas božično kosilo vrhunec praznovanja: ob tej priložnosti se uresniči vse, kar lahko pričakujemo od ženske kulinarične domišljije in ustvarjalnosti. Čista tradicija in novost se združita v veselje srca… in želodca! In po tradiciji jemo izključno z bananinih listov, ki so položeni na travi.

V vsaki vasi ali na otoku je božično jutro namenjeno bogoslužju. Ko pridejo ljudje v glavno vas, si izmenjajo pozdrave, vprašajo, kako jim gre, ponudijo okrepčilo, zlasti tistim, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev. Ljudje se usedejo in si izmenjajo novice.

Skupine, ki so odgovorne za bogoslužje, se pripravijo, oblečejo narodne noše, vadijo plese, uglasijo instrumente, okrasijo darila, vadijo petje; vse to je priprava, ki vodi do začetka evharističnega bogoslužja, ki poteka brez naglice; ves čas je namenjen molitvi, poslušanju, veselju, Skrivnosti. Ni važna dolžina, nihče ne gleda na uro, ne mudi se domov, ker je tam najpomembnejši trenutek, smisel dneva, razlog za praznik.

Vsi si oblečejo svoja čudovita oblačila, ki jih hranijo v dobro zaščitenem nahrbtniku, da se ne bi zmočila ali umazala, in se odpravijo na praznik, da bi se srečali s Svetim Detetom in se mu poklonili. Je eden izmed njih, reven, zavržen, a obdan z ljubeznijo dveh staršev, ki sta ga varovala in vzgajala s preprostostjo navadnih ljudi.

Zato je ta praznik njihov praznik: v svetu, ki beži in za seboj pušča celotne populacije, naši ljudje čutijo bližino in pripadnost Bogu, ki ne beži, ki ne prehiteva, ampak se skloni in jih sprejme kot dragocen dar.

Sestra Áurea Arcos Risco iz skupnosti Koumra Chad, v Čadu, provinca Sv.Marije D. Mazzarello pripoveduje, da se v župniji božični praznik začne 24. decembra in traja ves 25. december. Otroci sveti večer preživijo v župniji in med sveto mašo predstavljajo žive jaslice, da bi nato nadaljevali praznovanje vso noč. V Čadu, tako kot v vsej Afriki, je to praznik otrok, ponekod pa so prav otroci tisti, ki pomagajo staršem in odraslim na splošno razumeti pomen praznika. Zato se starši ob tej priložnosti poskušajo žrtvovati, da bi lahko kupili preprosta darila in, če jim to dopuščajo finančne možnosti, otrokom tudi nova oblačila.

Božič, praznik za vse, nekako uspe zaustaviti tekmo in pritegniti pozornost vseh, predvsem pa vse moške in ženske na svetu vabi, da se soočijo z najglobljim smislom življenja.


Vir: https://www.cgfmanet.org/ifma/carisma-salesiano/natale-in-semplicita-essenzialita-poverta/

Prevod: s. Irena Novak, FMA