Alberto Gasbarri, ki je bil dolga leta organizator papeževih potovanj in upravni direktor Radia Vatikan, se spominja posebne lastnosti zaslužnega papeža: prijaznosti. “Imel sem čast, da sem bil pri njem v službi.”

Junija 1985 so se začele priprave na veliko apostolsko potovanje Janeza Pavla II. v Indijo. Potovanje je potekalo od 31. januarja do 11. februarja 1986 z obiskom kar 15 mest. Med njimi je bila tudi Kalkuta, kjer seveda ni mogel manjkati obisk hiše matere Terezije.

Mati Terezija nam je med pripravami razkazala svojo znamenito hišo, ki je bila ustanovljena, da bi nudila oskrbo in pomoč številnim bolnikom, ki so jih zavrnile mestne bolnišnice in so bili zapuščeni na ulicah. Ob vhodu v hišo je bil velik register z imeni več tisoč ljudi, ki so bili v njej nastanjeni. Med različnimi vprašanji sem mater Terezijo vprašal, koliko od teh ljudi je pomagala ozdraviti, a je odgovorila z največjo ponižnostjo: “Naše temeljno poslanstvo ni zdravljenje neozdravljivih, za to so bolnišnice. Me z nežnostjo spremljamo ljudi k srečanju z Jezusom.«

Imel sem veliko čast služiti papežu Benediktu ves čas njegovega pontifikata in še pozneje, ko sem ga obiskoval, sem takoj pomislil na nežnost, ki jo je opisala mati Terezija.

Teološki ugled, intelektualno veličino in sigurnost nauka zaslužnega papeža bodo zagotovo izpostavili in predstavili tisti, ki so usposobljeni, da ocenijo globlje in podrobnejše vidike. Moje pričevanje pa želi razkriti morda manj znano plat njegove osebnosti: nežnost, ki jo je bilo čutiti ob zaupnih srečanjih z njim. To kar je mati Terezija imenovala “Evangelij prijaznosti”. “Bodite prijazni,” je priporočala mati Terezija, “saj svetost ni razkošje za peščico. To je preprosta dolžnost za vse. Prijaznost je v temelju največje svetosti. Če se naučite umetnosti prijaznosti, boste postajali vedno bolj podobni Kristusu.«

Njegova na videz stroga in profesorska postava je mnogim delovala odmaknjeno in hladno, vendar je bil papež Benedikt v svoji duši poln nežnosti in strogost, ki so se je nekateri bali, je zamenjala razorožujoča prijaznost, ki jo je pogosto spremljal prefinjen in duhovit humor.

Zvečer, 19. aprila 2005, takoj po izvolitvi, mi je ob odhodu iz Sikstinske kapele napovedal, da bo zelo malo potoval, ker se mu zdi, da nima potovalnega temperamenta. Kmalu zatem pa je spoznal, da je pot, ki jo je začel papež Pavel VI. in z neprimerljivo večjo energijo nadaljeval papež Janez Pavel II., nepovratna. V skoraj osmih letih pontifikata je namreč opravil 24 mednarodnih potovanj, ki so ga zelo izmučila. Na žalost so se pri njegovi starosti in zdravstvenem stanju včasih pokazali znaki šibkosti, ki so se zdeli vse bolj nezdružljivi s kompleksnostjo nekaterih posebej zahtevnih potovanj (npr. v ZDA, Avstralijo, Sveto deželo, Mehiko in na Kubo).

Aprila 2012 je sveti oče ob vrnitvi s Kube vprašal, ali so se že začele priprave na potovanje v Libanon, načrtovano za september. Na pritrdilni odgovor je odgovoril, da je to verjetno njegovo zadnje mednarodno potovanje. Iskreno povedano, sem mislil, da je to le začasen znak utrujenosti zaradi nedavnih prevelikih obveznosti.

Vendar pa je bilo to res zadnje mednarodno potovanje. Nekaj dni pozneje, ko sem se pripravljal na odhod v Rio de Janeiro zaradi priprav na XXVIII. svetovni dan mladih julija 2013, sem njegovi svetosti sporočil, da organizacijski odbor čaka na uradno najavo potovanja in s tem na zanesljivo potrditev njegove navzočnosti na dogodku. Sveti oče je mirno odgovoril s svojo običajno prijaznostjo, vendar na nenavadno neoseben način: “Povejte, da bo papež zagotovo tam z mladimi.

V neštetih epizodah je iz njegovih oči odkrito vela milina.

Septembra 2010 je organizacijski odbor obiska v Veliki Britaniji vztrajal, da bi papež Benedikt XVI. v Birminghamu obhajal beatifikacijo kardinala Johna Henryja Newmana. Tej zahtevi sem se odločno uprl, saj je papež na začetku svojega pontifikata določil, da bo beatifikacije v posameznih škofijah obhajal ordinarij, kanonizacije pa sveti oče v Rimu. Ko sem predstavil svoje poročilo o stanju priprav, mi je papež Benedikt z največjo nežnostjo dejal: “Morda si kardinal Newman zasluži izjemo; mislite, da bi jo lahko odobrili?”. Seveda za to ni potreboval mojega dovoljenja, vendar je bil njegov način, kako je prosil za dovoljenje, zelo nežen.

Avgusta 2011 je med srečanjem s približno petsto tisoč mladimi na letališču Cuatro Vientos v Madridu ob XXVI. svetovnem dnevu mladih divjala huda nevihta z vetrom in dežjem, ki je povzročila dolg izpad elektrike in resno škodo na strukturi papeškega odra, kar je ogrozilo samega svetega očeta. Bila sta prekinjena razsvetljava in zvok po celotnem območju. Varnostni organi so bili zelo zaskrbljeni zaradi razmer. Zato smo papežu Benediktu predlagali, naj se umakne z odra in prekine prireditev, vendar je bil njegov vljuden, a odločen odgovor, ko je ostal na svojem sedežu: “Če mladi ostanejo tukaj, jih papež ne more zapustiti.« Nato smo počakali, da je nevihta ponehala, nadaljevali srečanje in ga srečno pripeljali do konca.

Prepričan sem, da se je papež Benedikt na srečanju s svojim ljubljenim Jezusom predstavil z vso svojo milino, prav tako pa sem prepričan, da bodo mnogi zdaj pogrešali eleganco njegovega razmišljanja in nežno uglajenost njegovega srca.

Pripravljeno po: https://www.vaticannews.va/