Ta stavek je mogoče slišati v vrtcih, ko se vzgojiteljice srečujejo s starši. Marsikatera mamica ali nosečnica je zaskrbljena. Samo dobri Bog ve, koliko je tukaj neprespanih ur, solz, strahu in prošenj za mir.

Kaj je Božja volja za nas v takšnih trenutkih? V Svetem pismu beremo o veselju in kar naprej srečujemo stavek: »Ne bojte se!« O, kako težko je reči strahu, naj se umakne iz srca! Strah ni od Boga. Bog nam je že pri krstu povedal temeljno resnico o nas: Ti si moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje. To je naša osnovna identiteta. Od tu izvira tudi naše veselje. Ljubljeni smo. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z nami, ali bomo živeli v miru ali ne, ali bomo umrli ali ne, bo to ostala temeljna resnica. Bog je in bo v nas samih in nas bo v vsaki situaciji nežno držal v rokah. Če bodo drugi »tolkli« po nas, je to problem drugega. Mi se oprimo na osnovno dejstvo, da smo Božji otroci, da je Nekomu mar za nas.

Neka mamica je takole obrazložila, kako ohranja upanje: »Ne spremljam novic vsak dan, saj me vznemirjajo. Prečiščujem svoj odnos do smrti. Presenečena ugotavljam, koliko svetnikov je odraščalo brez matere, pa so vseeno postali svetniki.«

Spet druga je dejala: »Izročamo se Mariji v varstvo in zaupamo, da je njen plašč neprebojen. Več molimo za mir in verjamemo, da bo Bog ohranil mir v naši domovini.«

Upanje krepi tudi pogosto ponavljanje svetopisemskih resnic – stavkov. Moder nasvet pa pravi, da zapolnimo svoje srce z lepim in dobrim. Tako ne bo prostora za hudo. Naj vas opogumlja tudi zavest, da sestre vsak dan molimo za vas!