Veliki teden bo pred nas razgrnil bogato Božjo Besedo. V velikem četrtku se bomo tako zopet spomnili postavitve nove zapovedi: »Ljubite se med seboj!« ob kateri ne moremo mimo besed: »Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46). In ta Jezusova beseda naj zareže v naše srce. Naj nam pomaga videti sošolce ali sorodnike, profesorje ali sodelavce, nadrejene ali določene politike kot Božje otroke, ki jih Bog ljubi in želi pri sebi v raju. Verjetno bomo našli vsaj eno osebo, za katero lahko tega dne darujemo molitev za njeno zveličanje. Zadnja večerja prinaša tudi spomin postavitve zakramenta svete evharistije, mašniškega posvečenja, zgleda umivanja nog in povabila, da kot kristjani služimo drug drugemu. Dogajanje v tem dnevu je resnično močno in nagovarja odprta srca.

Veliki petek prinaša soočenje s smrtjo. V evangelijih na več mestih beremo, kako so Jezusa želeli kamenjati (Jn 8,59) ali prijeti, oziroma kako se je Jezus skril pred njimi (prim. Jn 12,36) in na drugem mestu: hoteli so ga zgrabiti, pa se je izmaknil njihovi roki (Jn 10, 39). Nato pa pride veliki petek, ko se ne umakne nobeni roki, pač pa pusti, da njega, ki ima vso oblast, primejo, sodijo in usmrtijo. Prišla je namreč njegova ura in brez upiranja je izpolnil voljo svojega Očeta. Nekoč pride naša ura. Tudi mi bomo poklicani, da voljno izpustimo vse, kar smo prej imeli v rokah, ves nadzor in vse drugo, ter se prepustimo roki sestre smrti, da nas odvede v večno življenje. Ko na veliki petek premišljujemo, kako velike reči je storil Kristus za nas, dodajmo tudi prošnjo za srečno smrt, da nas najde pripravljene izpustiti vse zemeljsko in voljno sprejeti voljo Očeta, ki nas kliče k sebi. Naj bo tudi naša smrt daritev za druge – spokojna smrt je namreč velik dar za bližnje.

Velika sobota nas vabi k tišini. Jezus je v grobu, o Mariji ne vemo ničesar, učenci so se nekam poskrili. Vse je tiho. Ohranimo to tihoto v svojem srcu. Priprava velikonočnih jedil nam pomaga misli usmerjati k Jezusu v grobu. Tam je Jezus – kruh življenja, tam so posušene kaplje krvi, trnjeva krona, od žebljev prebodene roke in noge. Običaj nas vabi, da se odpravimo pred Božji grob. Ta pomemben opravek si že prej umestimo v urnik tega dne, saj je sobota pač sobota in ob skrbeh za kuho, peko, lepo zlikane prtičke za košare, blagoslov jedil, zadnje pospravljanje, urejanje sebe in prazničnih oblačil, kaj hitro uide ravno najpomembnejše iz našega urnika. Umirimo se pred grobom. Danes je Jezus v grobu, danes ga pridimo počastiti in po potrebi umrimo visokim pričakovanjem glede gospodinjskih opravil.

Na nekem mestu je Jezus rekel: »Kdor se drži moje besede, nikoli ne bo videl smrti (Jn 8,51).« Ta teden bomo imeli veliko srečanj z Božjo besedo. Oklenimo se je – besede in Njega, ki je večna Beseda. On ostaja na veke in ne umre. In tudi mi ob Njem ne bomo videli smrti.

Tako pripravljeni bomo z veseljem vstopili v veliko noč. Neki duhovnik je rekel: »Na praznik hudi duh ne počiva. Ko smo vsi skupaj, rad zaneti kak prepir ali pošlje nekaj jeze.« Bodimo torej budni tudi glede tega. Sestre vam želimo lepo pripravo na največji krščanski praznik. Naj v vaših domovih zadiši po dobrotah, veselju in po zmagi življenja nad smrtjo!