Po Jezusovi smrti so se učenci zaprli. »Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene (papež Frančišek, vaticannews.va).« Ko se jim Jezus prikaže, jim zato najprej reče: »Mir vam bodi!« Papež zapiše: »In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase.«

Bog se ne naveliča odpuščati, ponavlja papež Frančišek. Svoje usmiljenje je Jezus na poseben način razodel mistikinji sv. Favstini Kowalski. »Moje srce je prenapolnjeno z velikim usmiljenjem do duš, posebej do ubogih grešnikov (367).« »Želim, da bi ves svet spoznal moje usmiljenje (687).« Mlada redovnica je svojemu spovedniku posredovala Gospodovo željo, naj se uvede praznik Božjega usmiljenja. Tako na belo nedeljo obhajamo tudi nedeljo Božjega usmiljenja.

Ni besed, s katerimi bi lahko opisali neizmerno božje usmiljenje! Grešniki se pogosto bojijo priti k Bogu, ker ne vedo, da je tako usmiljen in da posebej ljubi prav grešnike. »Zapiši, da sem do grešnikov bolj darežljiv kot do pravičnih. Zanje sem prišel na zemljo, zanje sem prelil kri, naj se ne bojijo približati se mi; oni najbolj potrebujejo moje usmiljenje (1275).«

Bog ljubi vse svoje otroke, za vse se je daroval in prav vsako dušo želi odrešiti. Grešnike po svoji milosti kliče k sebi na različne načine, tudi prek očitkov vesti, neuspehov, trpljenja in po sveti Cerkvi. Preden pride Božja pravičnost, prihaja Gospod s svojim usmiljenjem. Vedno znova se mu lahko skesani vržemo v objem, saj nas čaka, celo prehiteva s svojim usmiljenjem.

»Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate (Newman, Meditations and Devotions, III,12,2).«