Božič je že čisto blizu. Nobenega pompa ni bilo takrat, ko se je rodilo sveto Dete v tistem oddaljenem, osamljenem hlevu, ki ga je s svojo navzočnostjo v trenutku naredil za svetišče. Tam je bil prostor, tam so ga sprejeli. Drugje zanju ni bilo prostora.

Način, kako je Jezus prišel na svet, nam kaže pravo podobo Boga, ki se razodene kot nežen, nevsiljiv, ki pride, kjer ga sprejmejo, kjer je doma pristnost in iskrenost. Šele tam lahko naredi nekaj veličastnega, »svetišče«. Kjer je doma popolnost, za Boga ni prostora. Popoln človek zmore vse sam in ne čuti potrebe, da bi koga prosil za pomoč ali se komu priporočal, da bi kdaj podvomil v svoj prav ali izpustil iz rok svojo trdno idejo o tem, kaj je dobro, za katero se (v imenu dobrega seveda) bori z vsemi sredstvi in močmi, tudi s silo, če je potrebno. A Bog je potrpežljiv.

Ko bomo v prihajajočih dneh prepevali ali poslušali povabilo Kralja, ki prihaja, mu vsakič znova izročimo svoje srce. Naj ga on vodi še posebej te dni, ko je na mnogih urnikih vse polno dogodkov in ko si želimo urediti stanovanje, srce, se ne kregati, poskrbeti za praznične dobrote in biti umirjeno zbran pri svetih opravilih. Mogoče božič ne bo popoln – po naših merilih. A čeprav bi se vrinila slaba volja ali bi bili otroci nemirni ravno med praznično sveto mašo, čeprav nas teži osamljenost ali sveža razveza – za Boga ni ovir. Tiho ga povabimo, da pride in nam podari svoj mir, svojo luč, svoje odrešenje.