Po vrnitvi z misijona v Braziliji v domovino nam v srcih ostajajo živi spomini in globoka hvaležnost Bogu, organizacijama VIDES in Salezijansko mladinsko prostovoljstvo ter sestram FMA v Sloveniji in v Braziliji.

Prostovoljec Domen je takole strnil svoj pogled na štiritedensko misijonsko izkušnjo na drugem koncu sveta:

»V Brazilijo sem šel bolj kot ne brez pričakovanj, le z vedenjem, da je moje poslanstvo pomagati po svojih najboljših močeh, odšel pa od tam s spoznanjem, da smisel ni v tem, koliko narediš, temveč koliko ljubezni vložiš v to, kar počneš.

Sama misijonska izkušnja je bila polna lepih trenutkov in nepozabnih spominov: od nadvse prijaznih in gostoljubnih sester, pomoči in fizičnega dela na misijonu ter pri družini, ki smo ji preurejali favelsko hišo, do nepozabnih trenutkov v Riu, kjer mi je poleg znamenite plaže Copacabana v srcu ostal predvsem vzpon h Kristusu, ko so nas kot tujce hoteli nekoliko oskubsti s ceno vožnje navzgor, mi pa smo se, kot pravi Slovenci, na vrh raje odpravili kar peš.

Posebno mesto v mojem srcu bo imelo tudi romanje v Aparecido za praznik Marijinega vnebovzetja, ko sem prvič resnično začutil, kaj pomeni vesoljna Cerkev – kako v veri nisi nikoli sam, ampak si vedno del veliko večje družine, kot si jo lahko predstavljaš. Toliko ljudi je prihajalo iz cele Brazilije in še od drugod, iz vsega sveta, vsi zbrani v isti veri in z enim samim namenom. Moliti in častiti Boga. Naenkrat se svet zdi neskončno manjši, Cerkev pa neskončno večja od vsega drugega.

Seveda pa najpomembnejše hranim za konec. Nikoli ne bi mogel pozabiti tamkajšnjih ljudi, še posebej pa ne otrok – glavnega razloga, zakaj sem sploh prišel na ta misijon. Kako lepo in potrpežljivo so me sprejeli, čeprav nisem znal veliko portugalščine. Kako so mi kdaj kaj povedali in smo se potem samo gledali, ker nisem razumel, kaj so rekli, ali pa samo nisem našel pravih besed za dober odgovor. In čeprav bi bilo enkratno, da bi se z njimi lahko zares spustil v globok pogovor, se mi je zdelo, da je bilo velikokrat že dovolj samo to, da smo prišli, se nasmehnili in jim namenili nekaj pozornosti in topline. Za igro nogometa, namiznega tenisa ali preprosto izkazovanje pozornosti namreč jezik ni potreben. Ljubezen ne pozna jezikovnih preprek.

Domov nesem preprosto resnico: največ podariš takrat, ko si pripravljen zares biti prisoten. Zato sem globoko hvaležen misijonu Recanto da Cruz Grande in Braziliji, ki sta mi to pokazala na način, ki ga nikoli ne bom pozabil.«

Domen Bergant

Fotografije: Arhiv FMA

(se nadaljuje)