Vsako leto je Stična mladih poseben dan tudi za sestre FMA, ki tja pospremimo mlade ter smo preprosto – z njimi. Organizacijsko zahteven dogodek obrodi tudi svoje sadove, kot lahko preberete v zgodbi mladega fanta Denisa, ki jo ob letošnji Stični mladih delimo z vami.

Ko sem obiskoval osnovno šolo, je bilo med sovrstniki nenapisano pravilo, da hodiš k maši in verouku do birme, ker dobiš takrat še darilo – potem pa ti nobeden več ne teži, da moraš iti. To se je tudi meni zdelo precej smiselno, saj v cerkvi nisem videl drugih ljudi kot veroukarje, nekaj staršev, preostanek cerkve pa so napolnili predvsem starostniki. Tako sem tisto poletje po birmi začel opuščati obiskovanje maše. Šel sem le, kadar so starši dovolj časa vztrajali in še to samo zato, ker se mi jih ni več zdelo znosno prenašati. Ko se je zaključevalo tisto mučno poletje, je duhovnik pri maši povabil k mladinskem verouku. Na tega sem po dolgem prepričevanju šel, le zaradi ljubega miru doma. Ko sem pa parkrat šel, se mi je stvar zdela ne tako grozna, a sem Cerkev še vedno videl kot cel kup starih ljudi, ki silijo mlade, da hodijo k maši, ter da le tako dobijo koga, da posluša ljudsko petje starejših.

Nekako tako sem si predstavljal Stično mladih, ko so tisto leto vabili nanjo na mladinskem verouku: celodnevna molitev rožnega venca cel kup ljudskega petja starejših. Pomagala ni niti obljuba o koncertu na koncu – tega sem si namreč predstavljal kot nastop nekega domačega ansambla, za katere imam še danes omejene kapacitete. Tako sem tisto leto ostal doma, a sem nadaljeval z obiskovanjem mladinske skupine, saj je bil to edini kraj, kjer se mi Cerkev ni zdela kot dom za starejše občane.

V skupini sem pridobil nove prijatelje, katerim sem komaj verjel, ko so me naslednjo jesen vabili v Stično. Tja so me komaj zvlekli, saj se moja slika dogodka ni spremenila, le zaupanje do ljudi iz mladinske se je povečalo. Ko smo tako v soboto prišli na Stično mladih, sem bil presenečen ko sem videl, da nismo edini avtobus, ampak da je teh precej več ter da večina ljudi ne izgleda kot da se pripravljajo na celodnevno molitev ali kaj takega. Tako se mi je rodilo malo upanja, da morda ne bom “umrl” od dolgčasa. To upanje pa se je močno povečalo, ko sem slišal zvoke električne kitare, ki so prihajali z glavnega prizorišča. Tekom dneva sem bil vedno znova presenečen nad stvarmi, ki so se zdele zanimive ter nad številom mladih, polnih energije. Presenetila me je tudi maša, kjer ni bilo orgel ali uspavajočih pesmi, vse je bilo tako živo. Verjetno takrat res nisem zbrano sledil celotni maši, sem jo pa sigurno spremljal bolj kot sem jo kdaj do takrat. Zadnje ideje da je Cerkev cel kup starih, preveč resnih ljudi, pa mi je razblinil zaključni koncert z bendom.

Ko smo se vozili domov, se mi je zdelo škoda, da je tak dogodek le enkrat na leto. Ko sem to delil s prijatelji, so rekli da so še drugi sicer manjši dogodki, a vseeno dobri. Ker sem na Stični videl koliko mladih je v Cerkvi, ter da je tu nekaj živega, sem se veliko teh dogodkov tudi udeležil ter jih pozneje pomagal organizirati.

FOTO: Ema Kregar