Vzemi srce moje, vzemi ga, moj Bog

 

Bliža se prav posebni čas, postni čas, ki se bo začel na praznik pepelnice. Postni čas je čas spokornosti, je čas, kjer kristjani tako pri bogoslužju kot v zasebnem življenju razmišljamo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Ob tem se tudi sama večkrat ustavim in razmišljam o moji smrti. Kakšna bo? Ali sem nanjo pripravljena? Ali se sploh zavedam, da je danes mogoče moj zadnji dan tu na zemlji? Takrat se spomnim duhovnikovih besed: »Pomni, človek. Prah si in v prah se povrneš.« Cerkev nam v tem času pomaga, da nas postavi na realna tla, da resničnost ne sledi našim sanjam. Ko trpimo, ko je naše srce strto, skrušeno, zmleto v prah, skoraj tako kot pepel, takrat lahko začne Bog delovati v nas. Tu se mi poraja vprašanje: Kako lahko začne Bog delovati v meni, če sem pa čisto na dnu? Odprem Sveto pismo in imam odgovor na dlani. Bog je vzel prah zemlje, oblikoval človeka in mu vdahnil življenje. Tako Bog komaj čaka, da lahko vzame moje skrušeno srca, ga na novo oblikuje in ga prerodi. Ni namen posta, da se odrečemo stvarem, od katerih smo odvisni, to je samo telesno. Pravi namen spokornosti je ponovno izročiti svoje srce Bogu, da ga lahko On na novo preoblikuje in bo tako zmožno zaživeti čisto, z novimi močmi, z novim zaupanjem v Gospoda v vsej svoji polnosti.


Gospod me v tem času vabi, da snamem svojo masko, da si pogledam v srce, ki je lahko umazano, skrušeno v pepel. Želi, da Mu dovolim, da me na novo preoblikuje. Jaz Mu lahko samo zapojem: Vzemi srce moje, vzemi ga, moj Bog, /vžgi v moji duši ogenj svoj, Gospod…

Jasna