Vsak dan je pomemben

 

Dan ni zapravljen, če sem se nekaj naučila in če sem nekomu naredila veselje. Tako malo je potrebno za srečo in hvaležnost.

Toda kaj, ko je toliko dni, ki se zdijo izgubljeni. Kot tale …

Tisti fant, veš, Jezus, tisti v 2. b – kaj je bilo danes z njim? Vso uro je mrko gledal, napet kot struna, čakajoč na povod za izbruh. Je bilo prav, da sem ga pustila pri miru? Bi ga morala izzvati – mar ni čakal le na to – da bi lahko izrazil svoja čustva? Neprijetno mi je bilo ob njem. Strah? Neodobravanje? Negotovost vase? Občutek nemoči, vnaprej izgubljene bitke. Tedaj sem se zavedla: ti si stal ob meni tudi tedaj in v tvojih očeh sem videla samo ljubezen. Ne strahu, ne jeze, nič očitkov – ne njemu ne meni: »Rad ga imam, veš, dragocen mi je … prav kakor ti.« Nasmeh, tvoj nasmeh, ki razoroži, umiri in mi znova in znova reče: vse je v dobrih rokah, ne skrbi.

Učim se in ti vodiš moje učne ure. Vse gre po načrtu – ampak ne mojem. Ne vedno gladko, z mnogimi popravnimi izpiti; a tudi ti so v načrtu.

In ko sem potem v mestu srečala bivšo dijakinjo, prijetno mlado gospo z dvema hčerkicama, ko smo malo poklepetale in sta mi na koncu mali dve pomahali iz avtobusa, me je preplavilo veselje in hvaležnost. Vse je res v dobrih rokah. Vse gre res v pravo smer.

Vem, Jezus, bil si z menoj, tudi danes, vsak trenutek. Ne čakaš me v nebesih. Prihajaš mi naproti, iščeš me tam, kjer sem, v moji puščavi. Vsak dan znova … zato je vsak dan srečanje s teboj. Učna ura z najboljšim učiteljem. Zato je vsak dan pomemben in lep.

Tatjana Hernaus