Tako mi z navdušenjem pove Veronika. Bila je običajna študentka, dobila fanta, zaposlila se je, potem pa se je njeno življenje obrnilo na glavo. Potrdili so ji diagnozo raka.

Da imaš raka, nisi slišala le enkrat. Kako je bilo to slišati v drugo?

Ko sem ga prebolela prvič, so bili zdravniki prepričani, da je to tak rak, ki se ti ne more več ponoviti. Na enem od kontrolnih pregledov, nekje po treh letih, sem prvič postala bolj pozorna na ženske z rutami na glavi in sem si rekla: »Te so šle skozi nekaj hujšega. Dale so še kemoterapijo skoz.« In dobila sem kot nek uvid, da bo to pot tudi zame. Tega sem se ustrašila.

Na tistem pregledu se je izkazalo, da bo potrebna ponovna operacija. Imela sem jo v nedeljo. To je bila ravno oljčna (cvetna) nedelja. Tisti večer se mi je ponovil ta glas, ta slutnja, da bom morala še skozi težjo pot, a bo potem vse v redu. Jokala sem in molila, Bog pa je bil tiho. Ko so mi zjutraj povedali, da bom morala še na kemoterapijo, sem si rekla, ja to sem že vedela. Pa je bilo vseeno težko sprejeti.

Je Bog kasneje spregovoril?

Dolgo je bil tiho. Vseeno sem si rekla, da lahko trpljenje darujem. Začela sem tudi spuščati svari iz rok, predvsem pričakovanja in načrte glede življenja, saj sem si življenje drugače zastavila in drugače načrtovala. Začela sem se počutiti bolj svobodno.

Potem pa se je zgodilo. Enkrat sem pred kemoterapijo šla v kapelo. Vsakič sem molila, da to darujem. To mi je dalo korajžo, osmislila sem trpljenje. Tistega dne je prišel duhovnik. Ko me je videl, mi je rekel, da lahko pridem k spovedi ali na bolniško maziljenje. In sem šla. Povedala sem, da ne slišim Gospoda in ne vem, kakšen je smisel vsega tega. Rekel je, da imajo nekatere stvari smisel, tudi, če jih ne razumemo. Po nas se lahko dogaja nekaj, česar ne opazimo, a daje drugemu upanje. Gospod nas kdaj uporabi tudi za nekaj, kar nam je zakrito. Včasih veš, da delaš dobro, vidiš sadove, vidiš rezultate in si vesel, ponosen. Včasih jih pa ne vidiš. Ne moremo se imeti za nekaj več, če sadove vidimo. Takrat je Bog spregovoril prek tega duhovnika.

Lahko podeliš kak utrinek iz časa zdravljenja?

Spomnim se prve kemoterapije. Trajala naj bi 8 ur, zato sem s sabo vzela knjige, pribor za risanje, sudoku, malico … skratka celo potovalko. Pa mi v čakalnici reče ena bolnica: »A vi ste prvič?« Pa sem si mislila, le kako to ve? Ko se je kemoterapija začela, sem hitro postala omotična in zaspana. En bolnik je govoril vice, drugi o svojem življenju in čas je hitro minil. Ničesar iz potovalke nisem potrebovala. Spomnim se kasnejših kemoterapij, ko sem gledala druge in enkrat rečem eni s potovalko: »Kaj, a ti si prvič?« Pa me gleda: »Ja, kaj … a se vidi?«

Kaj ti je v času bolezni dajalo upanje?

Vse bolnice, ki so šle podobno pot pred mano in niso obupale in živijo še bolj polno življenje še veliko let po bolezni. Pa tudi vse molitve in sv. maše, ki so bile darovane za moje zdravje. Dale so mi moč in zavedanje, da je to trenutno le težko obdobje, ki bo minilo.

Vsaka kemoterapija je bila težja. Na zadnjo najraje ne bi šla, pa me je ena bolnica opogumila, da morda ne bo tako hudo. Ko mi je sestra po tisti terapiji vzela ven iglo, so prišla vsa čustva za mano. Kar skakala sem okrog od nepopisnega veselja. Konec tega! Nikoli več! Fant mi je prinesel šopek rož, slikala sem se … to je bil najsrečnejši dan mojega življenja.

Kako živiš danes, po končanem zdravljenju?

Od bolezni naprej vse bolj spuščam stvari iz rok in se ne oklepam več svojih načrtov, kako bi moralo iti točno tako, kot si jaz želim. Zaupam, da je nad nami Njegov načrt, ki nas presega, in se na koncu itak vedno zgodi tako, kot je prav in je najboljše za nas in je Njegova volja. Vedno se izide v pravo smer.  Veliko stvari mi tudi ni več samoumevnih, recimo že to, ko se zjutraj zbudim in me nič ne boli.

Kaj bi za konec želela sporočiti mladim?

Da je njihovo življenje dragoceno in lepo. Tudi če zavije kdaj po težji poti, naj se ne bojijo. Gospod je vedno z njimi in taka pot te pripelje globlje vase. Pa da se ne bi toliko obremenjevali z zunanjostjo, ampak z notranjostjo, ker to ostane.

Pogovarjala se je Kristina Tičar

Foto: arhiv sogovornice