V svetem Jožefu so mnogi našli zgled, pa tudi vero, da s svojo priprošnjo pri Bogu posreduje za nas. Tako je postal zavetnik naših družin, naših očetov, priprošnjik za materialna vprašanja … Don Bosko ga je izbral tudi za zavetnika naše Družbe sester Hčera Marije Pomočnice (FMA). V apostolskem pismu Patris corde sveti oče Frančišek med drugim opisuje svetega Jožefa kot primer sprejemanja svojih slabosti v perspektivi tako imenovane odrešenjske ekonomije. Govori o svetem Jožefu, ki je gledal Jezusa, kako iz dneva v dan raste v »modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Kakor je Gospod storil Izraelu, tako ga je on »učil hoditi, ko ga je držal za roko. Zanj je bil kot oče, ki dviga otroka k licu, ki se sklanja k njemu, da bi mu dajal jesti« (prim. Oz 11,3-4).

Sveti oče v nadaljevanju pisma razmišlja o tem, da je Jezus v Jožefu videl Božjo nežnost, ki jo opisujejo psalmi: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (Ps 103,13). Nadalje papež pravi, da je sveti Jožef prav gotovo v sinagogi slišal, da je med molitvijo psalmov odmevalo, da je Izraelov Bog Bog nežnosti, ki je dober do vseh in da je »njegovo usmiljenje nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,9).

V pismu Patris corde sveti oče poudari, da se zgodovina odrešenja »v upanju proti upanju« (Rim 4,18) uresničuje skozi naše slabotnosti. Spregovori o izkušnji nas vseh, ki jo imamo, ko mislimo, da Bog zaupa samo v dobre in zmagovite dele v nas, v resnici pa se večina njegovih načrtov  uresničuje preko in kljub našim slabotnostim. To izkušnjo je doživljal tudi sveti Pavel in papež navaja njegove besede, v katerih lahko začutimo veliko resnico, da so tudi svetniki bili podvrženi notranjim stiskam ter duhovnemu boju: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: ‘Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.’ Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12, 7-9).

Papež nadalje razmišlja, da nam takšna perspektiva pomaga, da se tudi mi učimo sprejemati svojo lastno slabotnost in da si pri tem pomagamo z nežnostjo. Hudobni duh nas vedno znova hoče pretentati, da bi sami sebe obsojali v svojih krhkostih. Sveti Duh pa nas vodi v nežnost, ki je najboljši način, da se dotaknemo tega, kar je krhkega v nas. Iztegnjeni prst in sodba, ki ju uporabljamo v odnosih do drugih, sta zelo pogosto znamenje nesposobnosti, da bi v sebi sprejeli svojo lastno slabotnost, svojo lastno krhkost.

Papež neutrudno ponavlja, da nas bo samo nežnost, ki je sad Svetega Duha, rešila pred Tožnikom, ki nas hoče uničiti. Zato, meni sveti oče, je za nas pomembno, da se srečamo z Božjim usmiljenjem, zlasti v zakramentu sprave, ko doživimo resnico in nežnost. Protislovno je, da nam tudi Hudič lahko pove resnico, a če to stori, je zato, da nas obsodi.

Mi pa vemo, da nas Resnica, ki prihaja iz Boga, ne obsoja, ampak nas sprejema, nas objame, nas podpira, nam odpušča (prim. Lk  15,11-32): pride nam naproti, nam vrne dostojanstvo, nas postavi na noge, nam pripravi praznik zaradi tega, ker je »ta moj sin bil namreč mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden« (v. 24), pravi papež.

Tako nas sveti oče ob liku svetega Jožefa v pismu Patris corde uči o tem, kaj je Božja volja. Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Učimo se od svetega Jožefa, da bi v svojo vero v Boga vključili tudi globoko prepričanje, da Bog deluje tudi skozi naše strahove, skozi naše krhkosti, skozi naše slabotnosti. Sveti Jožef nas uči, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna. Včasih hočemo nadzorovati vse, a On ima vedno širši pogled.«

Besedilo papeževega pisma: https://www.vaticannews.va/si

Fotografija: Kip svetega Jožefa, Karlovac, Hrvaška