ŠTUDENTOM NA POT


Študijska pot se nadaljuje v italijanskem mestu Chieri. Po dolgem šolskem hodniku prihaja mladi Janez Bosko, ki se za hip odtrga od prijateljev in dvigne pogled proti sončni uri na zunanjem dvorišču, kjer zagleda napis: ‘Veselim hitro, žalostnim pa počasi tečejo ure.’ Svojemu prijatelju zakliče: ‘Glej, najin program: bodiva vedno dobre volje in čas nama bo hitro potekal.’ (povzeto po Biografski spomini sv. Janeza Boska)


In kako biti vesel, ko imamo pred sabo veliko obveznosti, izpitov, skrbi …? Tudi Janezu Bosku niso manjkale. Njegova drža veselja izhaja iz zaupanja, da se lahko sanje uresničijo, če jih izročimo Bogu. Svojih sanj, svojega cilja, ni izgubil pred očmi, tudi ko so nastopile dolge ure učenja in trdega dela. Njegovi vrstniki pripovedujejo, da so ga večkrat slišali ponavljati: ‘Če bi bil duhovnik, bi se približal fantom, jih zbiral okrog sebe, rad bi jih imel in skušal bi doseči njihovo ljubezen, govoril bi jim lepe besede, dajal dobre nasvete in skrbel bi za njihovo večno zveličanje. ‘  (Ceria E., Don Bosko s svojim Bogom)

 

Njegove sanje so se uresničile. Katere pa so naše sanje? Za koga bije naše srce? Zakaj študiramo, delamo? Obudimo svoje sanje in se pustimo voditi materi Mariji, ki je najboljša Učiteljica za uresničevanje življenjskega poslanstva, kakor pravi sv. Janez Bosko.

s. Barbara M.