Študentke Študentskega doma Alojzije Domajnko smo se 2. 11. 2010 prvič zbrale na študentski skupini,  kjer smo razmišljale o  posmrtnem življenju.  To temo smo izbrale, ker je bil ravno praznik spomina vseh vernih rajnih. Srečanje smo začele s pesmijo nebeški Jeruzalem, ki nas nagovarja, da je Jezus šel nebesa, da bi nam pripravil prostor.

Na list papirja smo zapisale naše asociacije na besedo posmrtno življenje. Večina nas je najprej pomislila na nebesa, na srečo, večnost in srečanje z umrlimi  sorodniki. Potem smo se razdelile v dve skupini; prva skupina, ki je predstavljala neverujoče, je razložila, da so jim nenadoma umrli starši in se ne morejo sprijazniti s tem, članice druge skupine pa so jih skušale potolažiti z dejstvom, da obstaja posmrtno življenje, kjer Jezus pravično povrne vsakomur. Soočale smo mnenja o tem, kdo nam zagotavlja večno življenje in kako verjeti oz. ne verjeti vanj. Kmalu smo ugotovile, da je zelo težko vztrajati na eni ali drugi strani. ˝Verujoče˝ smo se sklicevale na Sveto pismo, ˝neverujoče˝ pa so poudarjale nedokazljivost obstoja posmrtnega življenja. Odgovor smo poiskale v Svetem pismu. Sestra Barbara nam je prebrala odlomek iz Lukovega evangelija, ki govori o ozkih vratih. Jezusa so ljudje vprašali, ali je malo teh, ki se bodo rešili. Povedal jim je, da naj se trudijo vstopiti skozi ozka vrata, ki vodijo v Božje kraljestvo, nadaljeval pa s priliko o hišnem gospodarju, ki krivičnih ne bo spustil v hišo. Skupaj smo prišle do zaključkov, da se moramo truditi živeti po Božjih zapovedih in se izogibati greha, da bomo lahko stopile skozi ozka vrata v nebesa. To se nam je zdelo težko, saj se v življenju na zemlji pogosto dogajajo krivice. Pogovarjale smo se o primerih krivic iz vsakdanjega življenja.

Nagovoril nas je tudi stavek iz odlomka, ki govori, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji. To smo razložile tako, da bo Jezus razsodil, kdo je bil v  življenju na zemlji dovolj ponižen in pravičen, da si zasluži priti v nebesa. Takrat ne bodo pomagali nobeni privilegiji: denar, moč in oblast, ki so jih imeli posamezniki na zemlji. Zaključile smo, da moramo ohraniti vero v posmrtno življenje in s svojim zgledom tudi drugim kazati pravo pot.

Tadeja in Monika Lončar