Na veliko soboto se krščuje katehumene. Tudi v Sloveniji jih kar nekaj. Eden od njih z veseljem pomaga na oratorijskih programih FMA in prosili smo ga, da na kratko opiše svojo pot spreobrnjenja.

Doma se o veri nismo pogovarjali

Spomnim se prvega srečanja z vero. Bilo je nekje v prvem razredu, ko smo šli na pokopališče in me je pritegnil pogled na razpelo. Očeta sem vprašal, kdo je to, in odgovoril mi je, da je to Jezus, ki so ga po nedolžnem pribili na križ. Ta Križani je odslej vedno pritegnil mojo pozornost, kot da bi mi hotel reči: »Glej, tukaj sem zate.« Tudi v cerkve sem rad zahajal, kdaj tudi na skrivaj. Potem sem dobil dovoljenje, da hodim 1x na teden k maši. Te stvari so me že od majhnega privlačile, pa čeprav se doma o veri nismo pogovarjali. Potem pa sem vse skupaj opustil.

Obrisal sem prah s Svetega pisma

Prišlo je težko obdobje, čas preizkušenj in padcev. Bil sem že zaposlen, a nezadovoljstvo v službi in zasebnem življenju ter praznina v srcu je privedlo do tega, da sem postal zelo občutljiv in se zaprl vase. Prijatelji so me spraševali, kaj se dogaja, jaz pa sem se takim vprašanjem izmikal. Nato sem izgubil službo.

Tistega dne sem po dolgem času vzel s police Sveto pismo (nekoč mi ga je med vožnjo domov podaril sodelavec, zelo veren protestant), z njega obrisal prah in ga odprl. Moj pogled se je ustavil na Psalmu 27: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? (Ps 27, 1).

»Moja rešitev,  ja,« sem si mislil. »Kako pa me bo rešil, sedaj, ko sem brez službe, brez prihodka, brez dostojanstva?« Pa vendar, Gospod je že imel pripravljen svoj odgovor.  

Čez dva dni me je poklical moj dobri prijatelj Peter. »Čez 20 minut te poberem, gremo za en teden v Portorož.« Hitro sem torej spakiral, s seboj vzel Sveto pismo ter celo križec, ki sem si ga pred leti kupil, da bi ga nosil na verižici. Vendar tega križca na verižici nisem nikoli nosil, razmišljal sem celo, da bi ga prodal v zlatarni ter tako dobil nekaj denarja. Vendar me je tu neka višja sila ustavila in do prodaje ni prišlo. Od tistega dne dalje se na moji verižici sveti tale križec.

Sprememba okolja mi je dobro dela. Sprostil sem se, pogovori s Petrom pa so mi vlili optimizma. Spomnim se, da sem se nekega večera pred spanjem zahvalil Gospodu. Postal je moja rešitev, kajti med tistim dopustom sem dobil klic in sprejel novo službo.

Namesto na katehumenatu sem se znašel ob Ljubljanici s pivom v rokah

Zdaj sem pričel občasno hoditi k maši, ne več zgolj na polnočnico in za Veliko noč. Tako sem šel tudi na veliko soboto zvečer. Niti sanjalo se mi ni, da se takrat odvija vigilija. Popolnoma nič mi ni bilo jasno. Procesija, sveče, kadilnice… Mislil sem si: »Vau, tem pa res dogaja!« Zdržal sem do polovice, potem pa šel domov. Priklopil sem se na strica Googla in začel raziskovati. Nisem mogel verjeti, kaj je dejanski pomen vigilije in pri čem sem pravkar bil. Zaželel sem si, da bi naslednjič ostal do konca.

V meni je postopoma rastlo zanimanje, kako lahko odrasel človek prejme sveti krst in obhajilo. S pomočjo spleta sem izvedel za katehumenat pri frančiškanih na Tromostovju. V četrtek sem se z navdušenjem odpravil tja, a na poti sem srečal dva sošolca in vsi trije smo pristali ob Ljubljanici s pločevinko piva v rokah.

Gospod ni odnehal.

Čez pol leta sem se ponovno znašel na Prešernovem trgu. Vračal sem se iz službe domov. Moral bi zaviti desno. A moj pogled se je usmeril na levo – proti cerkvi. Ta dan sem jo opazil na prav poseben način. Ura je kazala 18.30. Prešinilo me je, da se ob 19.00 začne katehumenat. Stal sem na razpotju: ali naj zavijem desno domov ali na levo proti cerkvi. Hotel sem zaviti desno, a mi ni uspelo. Težko povem, kaj se je dogajalo v meni. Nekaj me je zgrabilo za ramo in potegnilo me je levo. Mnogi bodo rekli, da pretiravam, a neka nevidna, nerazložljiva sila me je dobesedno vlekla tja, dokler se nisem znašel na porti. Vprašal sem, kje je katehumenat in takrat je tista sila izginila. Kakor je nenadoma izginil angel, ki je Petra rešil iz ječe, tako je dobesedno z mojih ramen izginila tista sila, ki me je usmerjala. Tako sem začel s katehumenatom.

Še istega dne sem domačim povedal, da se bom dal krstiti. Nič jim ni bilo jasno, samo debelo so me gledali. Povedal sem še, da me od tega ne bo nihče odvrnil. »Kar sprijaznita se.« Nato sem poklical prijatelja Petra in ga povabil, da postane moj boter.

Žareč obraz

Katehumenat je trajal do maja. Spoznali smo vse vidike krščanskega življenja, p. Pavle pa nas je spodbujal, da doma tudi sami raziskujemo. Končno je prišel 27. maj, ko sem prejel zakramente uvajanja. Najprej sveti krst. Škof me je poklical. »Tukaj sem,« sem si rekel, »po skoraj štirih letih.« Ko je voda oblila mojo glavo, sem začutil nekaj posebnega po celem telesu. Počutil sem se lahkega kot pero in razbremenjenega vsega balasta. Moj boter mi je kasneje dejal: »Veš, poznava se že 23 let, pa te tako žarečega še nisem videl.« Sledila sta še druga dva zakramenta.

Pater nas je opogumil z besedami: »Bodite pogumni, vraščajte se v občestvo, da bodo zakramenti, ki ste jih prejeli dejansko dobili pomen. Škoda bi bilo, da bi propadli.«

Navdušenje je popustilo

Kot novopečeni kristjan sem bil sprva zelo zagrizen. Dokaj redno sem hodil k maši. Vendar to ni trajalo dolgo. Začel sem popuščati. K sreči je Bog vodil tudi to obdobje. Moj boter je dobil hčerko in me povabil, da sem ji postal krstni boter, na tej slovesnosti pa sem spregovoril z duhovnikom iz župnije blizu mojega doma. Dogovorila sva se, da se oglasim pri njem.

Pomen občestva za katehumena

To je bil dober korak. Predlagal sem, kje lahko sodelujem v župniji in duhovnik je bil za. V župniji skrbim, da je cerkev čez dan odprta, vključil sem se med ministrante, čeprav sem zdaleč najstarejši, pomagam pa tudi sicer na drugih področjih. Tu sem našel svoje mesto in poslanstvo, ki ga zelo rad opravljam. Tu sem se vcepil v občestvo, sprejeli so me in jaz sem sprejel njih. Naj zaključim s tem, da je za katehumena zelo pomembno, da najde svoje mesto v občestvu, pomembno je, da ga občestvo sprejme. Hvaležen sem občestvu in sestram FMA. Brez vas zagotovo ne bi bil tukaj, kjer sem, in to, kar sem. Bogu hvala!

Klemen

Foto: naslovna slika, krstilnica Udbina – arhiv FMA, fotografija med besedilom – osebni arhiv sogovornika.