Oglašam se vam v zadnjem tednu misijonskega meseca, moje srce je goreče in noge so vedno na poti. Prav to pa je tudi geslo letošnje misijonske poslanice Papeža Frančiška za Svetovni dan Misijonov. Kako je na drugi strani poloble? Ste na ti z Gospodom, pazite na zdravje, je mir v vašem srcu in hvaležnost ter darežljivost podaljšek vaših dlani? Vse to prispeva k globalnem stanju našega sveta.

Srce mi gori, saj prejema veliko ljubezni prav od ubogih, ki tukaj v obrobju Itapevija vračajo s hvaležnostjo vsako gesto ljubezni, priložnost, da obiskujejo našo šolo, da so sprejeti v Socialni center ali da tedensko nesejo domov vrečko zelenjave in sadja. Srce mi gori, kadar ob petkih domači duhovnik uspe obhajati edino evharistijo na teden na našem misijonu. Srce mi gori, ko mladim, ki so zbrani na duhovni obnovi v veliki šolski dvorani, spregovorim o Bogu ali poklicanosti in ko čutim, da je kdo še posebaj nemirem ob slišanem. Srce mi gori, ko se vozim dolge kilometre, velikokrat ponoči, do drugega misijona na vizitacijo in spremljanje napredka skupnosti.

Srce pa tudi večkrat krvavi, nazadnje, ko sem pestovala malega dečka, v našem otroškem zavetišču, saj so ga s sestrico prinesli k nam, ker je oče v zaporu, mama pa nima čustvene stabilnosti, da bi skrbela zanju. Pride dvakrat dnevno, da odda materino mleko, malčka pa čakata na družino, ki ju bo posvojila. Srce mi krvavi, ko sem pred dvema tednoma peljala domov gospo, na vratih me je napadel razjarjem pes, njen mož pa ji je prepovedal, da bi še kdaj prišla na nas misijon po nasvet in pomoč k psihologinji. Njen telefon je kontroliran in potrebno je iskati detektivske strategije, da ji lahko pomagamo. Koliko skritega trpljena naših žena in otrok.

Nekaj malega v strnjeni obliki so v letošnjem poletju občutili tudi prijatelji, ki so iz Slovenije prišli na moja dva misijona tukaj v Brazilijo. Najprej so bili v juliju tukaj možakarji iz Pivskega, pod duhovnim vodstvom Marjana Skvarca, župnika iz Pivke. Postavili so čudovito ostrešje za prenovljeno Solidarnostno trgovino v Ararasu. Bili so tukaj deset dni in ob izteku njihovega misijona so njihova srca bila polna brazilskega veselja naša pa polna občudovanja, saj brazilci še nikoli niso videli, da lahko nekdo v treh dneh nažaga, dvigne in postavi ostrešje. Res, kako sem ponosna na naše fante! Bog povrni dragi vsi!

Z velikim veseljem smo v Itapeviju sprejeli skupino misijonskih prostovoljcev, ki so s svojo navzočnostjo, duhom darovanja in zgledom bili navdih na našem misijonu, ki letos praznuje 55 let svojega poslanstva. Ime misijona: Kraj Velikega Križa, je bil udeležencem predvsem kraj izkušnje velike ljubezni Boga za vso človeštvo. Pomenljivo je, da se je tabor odvijal prav v dneh Svetovnega dneva mladih, v mesecu avgustu, ki je za Brazilijo Poklicni mesec, ko se je Brazilska Salezijanska družina zbrala, ob Don Boskovem rojstnem dnevu na letnem romanju v Aparecidi in se je zaključil v mesecu oktobru, ko Cerkev moli za misijonarje po vsem svetu!!!

Poleg praktičnega dela, so udeleženci doživeli pristen stik z našimi otroci, gojenci v Soli, Sirotišnici, na Socialnem projektu ter njihovimi družinami, z lokalno Cerkvijo in vsemi, ki prihajajo k nam na misijon. Z obiski po domovih so imeli v teh dneh izkušnjo tako evangelizacijskega dela, kakor tudi vzgojne in pedagoške prakse v treh misijonskih enotah. Moram poudariti da so se določeni posamezniki zelo potrudili pri sporazumevanju, je pa za dobro evangelizacijsko delo resnično potrebno znanje portugalskega jezika. Še posebaj zato, ker preprosti ljudje Latinske amerike in Brazilije ne artikulirajo v skoraj nobenem drugem svetovnem jeziku: bilo je simpatično gledati prizore, kako je artikulacija rok, pogledov in pa tudi prevajalnika na telefonu pripomogla, da so se zgradili mostovi prijateljstva.

Vse te misijonarje “za določen čas” izročam v Božje in Marijino varstvo in se iskreno zahvaljujem Misijonskemu Središču za ta čudoviti dar: najprej dar pričevanja s prisotnostjo, dar delavnosti in velikodušnosti, dar poslušanja okolja in oseb, dar molitve in duhovne povezanosti, dar časa in potrpežljivega prilagajanja, dar skupnosti in dar veselja.

Moje srce gori in vstopa v zadnje dvomesečje tega leta, noge so resnično veliko na poti, Mivin avto je posteno v uporabi, na misijonu pa je prostora in dela še za koga, ki bi želel ljubiti in služiti, do skrajnih mej sveta. Moje srce je veliko, misijon pa še večji! Ne bojte se, ko boste tukaj na “Kraju Velikega Križa”, boste na kraju, ki so ga otroci ljubkovalno poimenovali Košček nebes. Res je, kjer je trpljene, je tudi veselje, tam je Bog doma.

Vse vas prijateljsko objemam v molitvi!

s. Metka Kastelic, FMA

Misijonarka v Braziliji