Ljubeča skrivnost

Janez Krstnik je govoril, da Jezusu ni vreden odvezati jermenov njegovih sandal. Potem pa je naredil nekaj veliko večjega, kot če bi mu odvezal sandale – krstil je Jezusa. Mar ni nenavadno, da se je Jezus, ki je Božji Sin in ni imel nobenega greha, dal krstiti? Nam je s tem hotel dati zgled? Mogoče nam je hotel pokazati, da je krst nekaj dragocenega, pravzaprav nekaj izredno ljubečega. Ob njegovem krstu se je zaslišal glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Mogoče se je Jezus dal krstiti tudi zato, da bi mi vedeli, kaj Bog izreče ob čisto vsakem krstu. Bog je vesel vsakega od nas – vsi smo njegovi ljubljeni otroci – in želi nam, da bi se tega zavedali.

O globokem pomenu tega zakramenta je spregovoril tudi papež Frančišek: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,3-4) Ne gre torej za neko formalnost, ampak za dejanje, ki se v globini dotika našega bivanja. Ni isto: krščen otrok ali nekrščen otrok. Ni isto: krščena oseba ali nekrščena oseba. Mi, ki smo krščeni, smo potopljeni v tisti neizčrpen vrelec življenja, ki je Jezusova smrt, največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini; in zahvaljujoč tej milosti lahko živimo novo življenje, ne več v oblasti zla, greha in smrti, marveč v občestvu z Bogom in brati. (med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 8. 1. 2014)